Sv. Jeza Slovenije 20-25 let pozneje: Vsi drugačni, vsi še radikalnejši

26.2.2018 / 06:10 1 komentar
Ker smo se vsi otepali sprememb, dokler bi jih lahko še z relativno malo truda in predvsem brez radikalizma realizirali.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prejšnji teden je Vesna V. Godina na Fokuspokusu napisala, da se ne smemo čuditi ali celo pritoževati kot nad krivico, da predvolilne ankete javnega mnenja tako dobro kažejo Marjanu Šarcu oz. njegovi listi, čeprav še ni obelodanil političnega programa ali kaj šele ekipe. In čeprav je to, kar je doslej povedal — dodajam sam —, na nivoju generaliziranih, ponarodelih nebuloz o zaskrbljujočem stanju v družbi.

VVG skratka pravi, da je Šarec nekakšen (antropološko rečeno) “big man”, pomemben pripadnik plemena, ki so ga mnogi, premnogi člani slovenske domačije pripravljeni vzeti za svojega in mu zaupati kot potencialnemu voditelju ravno zaradi njegovih skromnih, ljudskih, ne preveč artikuliranih pretenzij in ambicij.

Z njenim mnenjem se sicer lahko strinjam. Ne morem pa si kaj, da se vendarle ne bi čudil. Šarčev nepričakovani vzpon seveda ni krivica — je pa seveda kronski dokaz za to, da je Slovenija v regresiji. Pa ne samo politični, temveč tudi socialni in kulturni.

Miselni eksperiment

Naredimo miselni eksperiment in se vprašajmo, zakaj takih modelov à la Šarec ni bilo že prej, pred 20 ali 25 leti? Zakaj so takrat državo vodili — in bili celo izvoljeni, ne boste verjeli! — ljudje kalibra Drnovšek, če se omejim samo na najbolj prominentnega?

Smile z limono — ki ga že deset let ni več med nami (piva samega pa še dlje) — ni bil ravno ljudski človek, čeprav je bil na začetku tudi nov obraz. Vzel se je od nikoder in v naslednjih 18 letih zaznamoval Slovenijo.

Hočem reči: tako kot je nekaj na tem, da sta motivacija in argument za slovenske volilce vseh časov in političnih sistemov po eni strani prepričljivost obstoječih, starih, preverjenih kandidatov — kot Kučan ali Janša in še marsikdo, ki je bil ali je še na sceni že dolgo, predolgo —, je po drugi strani tudi res, da se volilci odločajo nagonsko, iracionalno, domačijsko, klanovsko, bazirajoč na zvestobi.

V Sloveniji so volitve oz. volilne preference prepogosto ali/ali skrajnost: ali bom podprl to novo tabulo razo, ker so me tiste stare, vegaste, črvive mizice-pogrni-se, s katerih padajo samo drobtinice, že prevečkrat razočarale, ali pa bom šel na ziher in še malo podaljšal status quo, dokler se ne pojavi nekaj bolj prepričljivega.

Nostalgija za dobrimi, starimi časi?

Ampak glavni problem je drugje. Če res obstaja neka domačijska logika političnega opredeljevanja, kot bi rekla Godinova, potem je problem v tem, da se je nekoč od nekod pojavil Drnovšek, danes pa se od nekod pojavi Šarec. Problem je v tem, da se je nekoč od nekod pojavila LDS, danes (na prejšnjih volitvah) pa SMC.

Saj opazite razliko, ne?

Ali tisti drugi, ki volijo previdno: nekoč so glasovali za Kučana, danes pa za Židana ali Vebra. Tudi če niste ravno desničar, ali si upate reči, da so to eni in isti?

Ali obratno, na drugem političnem polu: tisti, ki so nekoč volili Pučnika, Rupla, Peterleta ali magari mladega Janšo, še danes volijo desnico — vključno in na čelu z modeli kot stari Janša, Primc, Tonin in Kangler —, ki je svetlobna leta daleč od tiste takrat.

Ne bi rad izpadel kot star prdec, ki nostalgično objokuje dobre, stare čase in jamra nad vsesplošno degradacijo družbe in politike. Rad bi samo opozoril, da se je Slovenija v 20 letih drastično spremenila. Tako na levici kot na desnici.

Toda zakaj? Ali so se stranke in politiki spremenili zato, ker so pač drugi in drugačni časi?

Radikalizem kot izgovor

Seveda, ampak s to razlago ne povemo nič. Spremenili so se zato — in to, kot bi se najbrž ekumenično vsi strinjali, na slabše —, ker so se radikalizirali. Vsi. Vsi drugačni, vsi še radikalnejši.

Ni se po zgledu in defaultu vodje opozicije radikalizirala samo desnica, ki v tem vidi edini način, da se po dolgih letih spet dokoplje do oblasti. Radikalizirala se je tudi levica, ki je na oblasti in pri koritu vedno bolj ošabna, predvsem pa za potrebe všečnosti briše mejo med socialo in socializmom in obenem zavzema državotvorna, mainstream stališča, zaradi katerih bi jih pravi levičarji razdedinili.

Slovencem — tako politikom kot državljanom — skače v rit ta kuzla radikalizacije zato, ker smo se vsi otepali sprememb, dokler bi jih lahko še z relativno malo truda in predvsem brez radikalizma realizirali.

Problem pa je seveda tudi psihološki. Radikalizem je samo izgovor za to, da nam je mar. In naiven obet, da bo spet vse tako kot v dobrih, starih čas. Samo odločiti se moramo, da pa imamo zdaj res vsega že poln kufer.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 25. februarja 2018, pod naslovom Vsi drugačni, vsi še radikalnejši. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

Naslovnica albuma St. Anger od Metallice.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE