Nekomu sem polepšala dan. Ne za denar. Kr tko. Ker so modeli. Moji bralci.

Prejšnji teden sem dobila en konkreten udarec po buči. Pa ne da sem se kje munjena polomila, ne. Žlehtnoba ljudi me je zjebala. Čista sabotaža.

Ampak ker se ne bom spuščala na ta nivo, sploh ne mislim govort, kaj je blo. Lahk povem sam to: nej men dajo ti ljudje mir, ker jim ne odžiram tistega njihovega kulturniškega keša od države. Ker men država še nikol ni nč keširala, kar se tiče mojega pisanja. Jaz sem stranka zase.

Mejte vse, družite se med sabo, sam ne men takih podlih spuščat. Ena fucking boga reva jaz. Sramota. Če bi zares poznali moje življenje, mogoče ne bi bli tko žleht. Al bi pa bli še bolj. Kdo bi vedel.

Zadnjič mi je ena rekla: “Tereza, ti morš razumet, da so eni jezni nate. Celo življenje pišejo, študirajo, se trudijo, pa jih noben ne opazi, noben jih ne bere. In pol priletiš ti kr iz nekje, ne jebeš nobenih pravil — in si brana.”

“Vas še zanima, če kej napišem?” — “Seveda.”

Vse lepo in prov, sam to ni moj problem. In ko sem vmes videla, kako mi honorar in vse odhaja izpred oči zarad takih zlobnih jezikov — seveda, pol sem nekak zrihtala zadeve nazaj —, sem si rekla: “Ko vas jebe. Bom pa še jaz enga Jakova Faka spustila in vsem zaprla škodoželjne gobce.”

Sem sam še pisala na eno založbo: “Vas še zanima, če kej napišem?” Odgovor je bil: “Seveda.”

Sej jaz sem stranka zase in mogoče vedno bom, ampak takim zapreš gobce sam tko, da napišeš eno top shit knjigo, tako posebno, in ker taki dajo ful na oh in spljoh velike založbe — če si samozaložba, si po njihovo samooklicani karkol že —, je najboljš, če si dam še to mal na urnik, k mi je že glih dolgčas.

Jaz, k v življenju še nisem poslala svojih tekstov na založbo. Kok drugih, ki pišejo, lahko to reče? In kok takih lahko reče, da hodijo brat slepim bralcem in da se o njih snemajo dokumentarci?

Gospa Škorpijon

Dva tedna nazaj sem šla na Društvo slepih in slabovidnih, ker so me povabili. Se vidi, da me dobr berejo, ker pirov so mel ful na zalogi. Mislim, to so tud eni modeli. Najprej se mi je skoz zdel, da vsi vidijo in sem mela take: “A si ti ziher, da ne vidiš?”

V bistvu sva vidla sam jaz pa režiser, šele na koncu sem dojela, da ena gospa tud vidi, k je bla spremljevalka od nekoga. Enga tamauga sem kr trikrat obtožla, da spi. “A lahk še jaz neki vprašam?” — “Ja, lej ga, jaz sem pa mislila, da ti spiš.”

Ena starejša gospa me je snemala na diktafon, da me fuknejo pol v en časopis za slepe in je imela cel kup vprašanj, jaz pa kr vmes: “In kaj ste vi po horoskopu?” — “Škorpijon.” — “Aha, sem vedla. Gospa Škorpijon.” Pol je bla itak zapečatena za cel popoldan kot “gospa Škorpijon”.

Pol so me nafukal špilat showdown. To je en tak namizni tenis za slepe. Mislim, sej sem v življenju že velik doživela, sam da me bojo pa kdaj snemal, k s slepimi kao ping pong špilam, to si pa nisem mislila. In še tri gole sem jim dala. “Valda, k maš prednost, če vidiš,” mi je rekel en frend.

Pozabla darilo na veceju

My ass prednost. Glih kontra. Nabil so mi ena kao smučarska očala gor, k ne vidiš pol kurca. In sem k ena zmešana kura slepa tam z rokami krilila naokol in probala slišat žogico in jo nazaj odbit. Uni pa vsi natrenirani in celo življenje tko v temi. Še dobr, da sta sam dva tam videla, ker sem najbrž zgledala ful smešna, čeprov so se mi tud slepi ful smejali.

Pol so mi pokazali še šah za slepe in za top finish pikado za slepe. Seveda vse z unimi špegli. Jaz se sam drla: “Umaknte se vsi, k nimam feelinga niti kje je tabla, kamoli kje ste ostali, da ne dobite puščice v peso!”

Vmes sem zaglavila med eno bolj obilno gospo in enim modelom in smo se vsi trije tam tiščali, ker jaz nisem mela pojma, kje je kdo in kam se morm obrnit. Moravec se je s tisto kamero sam smejal. Ko sem se poslovila in me je njhov šofer peljal domov, sem jih že klicala: “Vaše darilo sem pozabla! Men se zdi, da na veceju!”

Čičati me učijo igrat šah

Potem sem se počutila okej. Spet sem nekomu polepšala dan. Ne za denar ali kej, čist tko. Ker so res modeli. Moji bralci. 

In ko je bil ta slepi bralec par dni prej v naši kafani oz. že ko sva govorila po telefonu, mi je skoz govoril: “Ti sploh ne veš, kok sem jaz vesel, da se lahko zdej s tabo pogovarjam.” In ko sva se spoznala, je nadaljeval: “Fuck, s Terezo Vuk sem na piru.”

Ko vsakič vsakmu razlagaš, da si sam ena obična Tereza, razmišljaš, da te še par let nazaj še lastni starši ne bi hotli poznat. In ko sva se prvič vidla, sem mu rekla: “A ti ziher nč ne vidiš?” — “Ne.” — “O, kok lepo.” Sva se začela obadva smejat. Sam point je bil moj ego, da me ne vidi tok zapito.

Najbolj všeč mi je to, k mi vsak, k me pozna že od prej, reče, da se nisem nč spremenila. Itak, da ne. Zakaj pa bi se? Ostajam ista jaz. Mogoče me sam videt ni več nikjer, ker se držim svojega konca. Visim v naši lokalni kafani. Čičati me učijo igrat šah.

“Tereza, Tereza, kje je una svingerska plaža?”

Čeprov te tud v kafani najdejo. En dan sem privlekla škatlo od pokojnega vibratorja. Glih smo se neki norca delali za šankom, ko naenkrat zraven mene ena dečva: “A si ti Tereza Vuk?”

Tist, k ne veš, kaj bi rekel. Komu sem spet dolžna keš. “Ja?” Pa s tisto škatlo od vibratorja.

“Pri Šaleharju na intervjuju sem te slišala in prepoznala po glasu. Prebrala prvo knjigo. Top si. Res iskreno.” Priznam, včas ne vem, kaj rečt. Sej si vesel, ampak mi se v resnici ne poznamo. Čeprov pišem tko, da se folku zdi, k da se poznamo.

Ampak se navadiš na vse. Tud na to, da se starejši model iz okoliša, ki te bere, dere za tabo po ulici direkt pred našo štacuno: “Tereza, Tereza, kje je una svingerska plaža?” Jesus Christ. “Pššššt, a si nor? Sam gledat sem šla.” — “Nima veze, sam povej kje je. Mam glih novo zalogo Viagre.”

Jesus Christ again.