Stoji učilna zidana in bo še stala: Zakaj je treba učitelje podpreti

Zahteve Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ) in tiste 20.000-glave množice, ki se je zbrala včeraj na Kongresnem trgu — ker to dvoje mogoče ni eno in isto —, niso popolnoma realne, vendar jih je treba podpreti. Iz principa.

Prihodnost neke družbe ni od nikogar tako direktno odvisna kot od njih. Ali če rečem še bolj patetično: izvzemši starše niso naši otroci od nikogar odvisni tako direktno kot od vzgojiteljic v vrtcih, osnovnošolskih učiteljic in učiteljev, gimnazijskih in visokošolskih profesorjev in drugih, ki se na tem področju udejstvujejo.

In obratno: država, ki v imenu namišljene pravičnosti in uravnilovke drži na kratko ljudi, od katerih je prihodnost državljank in državljanov najbolj direktno povezana, je zelo kratkovidna. Milo rečeno. V bistvu je to nora država.

Po čem si bomo zapomnili stavko

Včerajšnje učiteljske stavke si ne bomo zapomnili samo po sindkalistično-socialistični ikonografiji demonstrantov na Kongresnem trgu.

Ne bomo si je zapomnili samo po sitnih starših, ki jim je bilo pretežko enkrat za spremembo poskrbeti za svoj nedoletni razplod že v dopoldanskih urah.

Ne bomo si je zapomnili samo po butastih medijskih parafernalijah, da je dedek sindikalistovega sina med demonstracijami pil kavo v enem od lokalov (in to ne kot ponavadi v tistem zloglasnem na Kongresnem trgu).

Stavko si bomo zapomnili tudi po verjetno najboljši Pahorjevi intervenciji, kar mu jih je doslej uspelo v petih letih in treh mesecih predsedovanja. Njegov Odgovor predsednika Republike na pismo, ki sta ga nanj naslovila predsednica Glavnega stavkovnega odbora SVIZ in glavni tajnik SVIZ [Jelka Velički in Branimir Štrukelj, op. Fp] je v kaotičnem vzdušju vsesplošne stavkovne in stavkokazne evforije požel bolj malo pozornosti.

Pa tako smo si želeli, da bi kdaj kaj konkretnega, pomembnega ali celo pametnega rekel, kajneda? Zato pa smo ga ponovno izvolili, ne?

Pahorjeva intervencija

No, če odštejemo stilistično bizarnost, da je z uvodnim in zaključnim naslavljanjem vred v 7.174 znakov dolgem pismu kar sedemkrat ponovil “spoštovana” — kot da ne zna brez tega razdeliti teksta na odstavke —, je Pahor predlagal naslednje:

“Zavzemam se za velik[i] dogovor socialnih partnerjev, ki bi:

a) odražal okrevanje slovenskega gospodarstva, sedanje ter pričakovane razmere na trgu dela, trgu kapitala, v domačem in mednarodnem okolju,

b) omogočal naši državi in družbi, javnemu in realnemu sektorju vzdržen kompromis o temeljnih pogojih za kakovostno delo, primeren zaslužek, status zaposlenih in okrepitev konkurenčnosti in

c) omogočal Sloveniji učinkovitejše uveljavljanje ustavne kategorije socialne države.”

“Drugič. V okviru tega velikega dogovora se zavzemam za:

a) višje plače,

b) nižje davke in

c) večjo prožnost trga dela.”

“Za potrebe mojega odgovora na vaše pismo je pomembno upoštevati, da takšno moje mnenje velja tudi za javni sektor.”

Plačni razredi in socialna matematika

Ponavljam: država drži učitelje na kratko v imenu namišljene pravičnosti in uravnilovke. To je vir vsega zla. V javnem sektorju morajo biti vsi enaki, no, vsaj proporcionalno enako plačani. Zato pa so plačni razredi, kajneda?

Da v proračunu ni dovolj za povišice za vse poklice in da morajo biti vsi približno enako ali vsaj enakopravno podplačani, je argument, ki ga je vladi dobesedno na pladnju prinesel sam bog socialne matematike. Da na dve decimalki izračunaš, koliko denarja je za vsakogar najbolj pravično.

Ampak pri učiteljih se je vlada zakalkulirala. Učitelji si proporcionalno zaslužijo več. Več kot zdravniki in medicinske sestre, več kot policisti, več kot gasilci, več kot vojaki, več kot državna uprava.

Ne, nikogar ne smemo podcenjevati, nobenega poklica omalovaževati, nobenega truda v nič devati, nobene nesebičnosti spregledati. Izhajajmo iz predpostavke, da so v javnem sektorju vsi pridni in učinkoviti in po potrebi tudi požrtvovalni.

Ampak žal nimamo dovolj za vse. Ni mogoče dvigniti plač vsem. Nekaterim je treba narediti krivico. Zato, da bi bili v perspektivi vsi bolj pravično in zasluženo plačani.

Put your money where your mouth is

Zato je treba najprej dvigniti plače šolnikom. Vsi — s politiki vred — imajo polna usta znanja in razvoja in napredka, ne bi za to veliko naredili. Put your money where your mouth is.

Pesniki in pisatelji ter kulturniki in umetniki — pa tudi politiki, vsaj v starih časih, ko so ta poklic opravljali še izobraženi in kultivirani ljudje — so nam vcepili prepričanje, da se je slovenski narod konstituiral kot državotvorna nacija z jezikom in literaturo.

Morda res. Celo zelo verjetno res.

Toda v svoji neizmerni hvaležnosti do pesnikov smo pozabili na učiteljski stan. Učitelji so bili od nekdaj med najpomembnejšimi, četudi najbolj prezrtimi stebrì slovenstva — v davnini v glavnem v funkciji narodnega buditeljstva in preporoda, sčasoma pa vedno bolj dobesedno kot prosvetarji, razsvetljevalci, moderneje rečeno kultivatorji, socializatorji.

V Sloveniji ni bilo verjetno nikoli od Marije Terezije naprej res slabega izobraževalnega sistema. Niti ni bilo nikoli učiteljev, ki ga ne bi mogli še izboljšati na lastno pest, v samoti učilnic ali predavalnic pred razredom radovednih.

Ne dovolimo, da država s svojo krivično nepopustljivostjo zdaj sesuje ta plemeniti učiteljski poklic. Samo učiteljem se imamo zahvaliti za to, da smo danes to, kar smo, in tam, kjer smo, in da je Slovenija Slovenija.

Obnašajte se tržno!

Se opravičujem vsem prizadetim, toda v bolezni in nesreči lahko za nas poskrbi kdorkoli. Kdorkoli lahko pogasi požar, ki ga zanetimo. Kdorkoli, ki je dovolj priden in delaven, je lahko naš najljubši birokrat v državni upravi.

Toda samo dovolj dobro plačani vzgojitelji, učitelji, profesorji lahko poskrbijo, da bodo naši otroci postali odgovorni dediči naše družbe.

Biti učitelj je bolj pomembno.

Naš vzgojno-izobraževalni sistem ni idealen. Toda s podplačanimi šolniki, ki se jim ne bo ljubilo truditi za vsakega posebej — od vstopa v vrtec pa do doktorata — in ki bodo opravljali svoj poklic v abnormalnih pogojih, tudi sami z vedno manj znanja in elana in družbene zavesti, ki bi jih morali predajati naprej, bo samo še slabši.

Zato pravim: vsem Štrukljevim varovancem je treba zvišati plače. Ker kaj nas briga, kdo je njegov bivši tast, kreteni!

Začnite se obnašati tržno! Kaj potem, če ste javni sektor? Višje plače v vzgoji in izobraževanju bodo v to dejavnost začele privabljati več ljudi. Več ljudi bo dvignilo količino in kvaliteto razpoložljivega znanja. Standardi se bodo dvignili. Od vrtca do univerze. Od igrač in posteljic za ta male pa do elektronskih naprav na raziskovalnih inštitutih. To je to. Potem bomo pa res imeli srečno družbo znanja, o kateri zdaj kar tja v en dan čvekate.