Moški so danes to, kar so bili v Tretjem rajhu Judi. Utelešenje zla.
Tako kot vsako leto, ko obeležujemo dan spomina na žrtve holokavsta, gledamo srhljive podobe nacističnih zločinov in poslušamo izsečke antisemitskih modrovanj, si je večina Zahodnjakov tudi letos oddahnila. Navidez je namreč jasno, da smo neke logike in prakse vendarle pustili za sabo.
Toda tak optimistični zaključek je v resnici netočen. Res je, da koncentracijskih taborišč v Evropi danes več ni. Po drugi strani pa vendarle toleriramo stvari, ki bi nas morale zelo skrbeti. Recimo begunska taborišča na Zahodu. In čeprav bo marsikdo rekel, da tega ne moremo primerjati s koncentracijskimi taborišči — kar je v mnogočem res —, pa je logika, ki leži za njima, zelo podobna. Celo identična.
Legenda o Hitlerjevem otroštvu
Tega sem se zavedla, ko sem se ob poslušanju nacističnih umotvorov spomnila Eriksonove analize Hitlerjevih praks in logik. Erik Erikson je v svoji študiji o Hitlerju in njegovem otroštvu (The Legend of Hitler’s Childhood, 1963) med drugim ugotovil, da je bila Hitlerjeva osnovna metoda v zvezi z Židi konstruiranje negativne identitete.
Židje so bili v nemški antisemitski logiki kot skupina zbir vseh zlih lastnosti. Ne glede na to, kakšni so konkretni Judje v resnici bili. V okviru kolektivne negativne identitete posamezniki niso več med seboj razločljivi. Vsak posameznik je kot del kolektiva, ki ga označuje negativna identiteta, samo konkretni primerek negativnih lastnosti, značilnih za kolektiv, ki mu pripada.
Vsak Jud je bil primerek utelešenja zla. In zato so bile nečloveške prakse, ki so jih nacisti nad njimi prakticirali, povsem opravičljive. Logične. Celo nujne.
Ne samo negativni stereotipi
Lahko bi tudi rekli, da gre za negativne stereotipe. Vendar ne gre samo za to. Pri konstruiranju negativne identitete je tu še učinek na Nemce same.
S prakticiranjem negativne identitete Judov so Nemci pridobivali na veljavi. Postali so protipol Judov. Torej utelešenje vsega dobrega, vzvišenega, pravega itd. Prav zato je treba nemško prakso negativizacije Judov v resnici razumeti kot prakso samokonstruiranja nemške pozitivne identitete. Nemci so potrebovali Jude, da so se definirali kot superiorna etnična skupina. Brez Judov bi bili taki kot vsi. Nič boljši in nič slabši od drugih.
V tem smislu se ta grozljiva logika, značilna za nemški antisemitizem, ponavlja še danes. Tudi na današnjem Zahodu številne socialne skupine potrebujejo druge, ki jim konstruirajo negativno identiteto zato, da s tem gradijo lastno pozitivno identiteto.
Značilen primer je odnos Zahoda do beguncev. Begunci so utelešenje vsega zla. Lahko bi rekli, da so begunci danes Židje zahodnih družb. Kar je že deloma sprejeto dejstvo. Ki mu vsaj del Evropejcev in Slovencev zavestno nasprotuje.
Če so ali če niso
Toda niti Evropejci niti Slovenci ne nasprotujejo najbolj razširjeni praksi kreiranja negativne identitete na Zahodu. In to je konstruiranje negativne identitete moških.
Če nemška nacistična logika in praksa konstruiranja negativne identitete na današnjem Zahodu res kje v praksi še živi, potem je to konstruiranje negativne identitete moških. Moški so danes na Zahodu to, kar so bili v nacistični Nemčiji Judi. Utelešenje zla.
In pri tem ni pomembno — tako kot v primeru Judov —, kaj konkretni moški v resnici počnejo. Kakšni so. Kar šteje, je samo to, da so moški. Kot takšni so utelešenje zla. So mačisti — če so ali niso. Šovinisti — če so ali niso. Nasilneži — če so ali niso). Itd. Itd.
Enako kot pri Judih medosebne razlike ne štejejo. Enako kot pri Judih šteje samo to, da so predstavniki svoje skupine. Enako kot pri Judih kot predstavniki skupine z negativno identiteto nimajo nobenih pozitivnih lastnosti. Enako kot pri Judih je nad njimi mogoče prakticirati in je celo treba prakticirati zatiralske in druge omejujoče prakse.
Kritika moškega vprašanja
In tako kot pri Judih negativna identiteta tudi pri moških ni samo negativni stereotip. Je način, kako skupina, ki jim stoji nasproti, skozi njihovo negativno identiteto konstruira lastno večvrednost. Le da ta skupina danes niso Nemci. Ampak ženske.
Ob tem je navidez paradoksalno, da negativno identiteto moških pogosto najbolj zagreto konstruirajo prav tiste ženske, ki se zoper te logike in prakse, ko gre recimo za begunce in druge negativno stigmatizirane skupine, z vsem srcem borijo.
A paradoks je samo navidezen. Kajti vedno je lažje biti kritičen, ko gre za druge. In ne zate. Ker opuščanje konstruiranja negativne identitete moških bi bilo natanko to: omogočanje kritičnega preizpraševanja žensk. Kar pa na današnjem Zahodu ni dovoljeno nič bolj kot v nacistični Nemčiji kritično preizpraševanje nacističnih praks zoper Jude.
Skratka: samovšečni sklep, da smo srhljive logike in prakse, na katerih je temeljil antisemitizem, pustili za seboj, je napačen. V resnici je nasprotno: točno to danes na Zahodu živimo in prakticiramo. Le da do drugih objektov. Jude so zamenjali moški.
In če je Marx nekoč napisal Zur Judenfrage, bi bilo danes treba napisati Kritiko moškega vprašanja.