Požar v politiki? Zakaj pa ne? Saj še niste siti novih ksihtov!
Lani julija, ko je ustanovil gibanje Druga priložnost, je Bojan Požar napovedal, da bo vstopil tudi v politiko — “če bo potrebno”.
No, treba (mu) seveda ni bilo, ampak kot pravi nebodigatreba je to ta torek v Mariboru tudi zares storil. Tako rekoč na cesti je pobral mirujočo lokalno stranko, jo rebrandal kot Listo novinarja Bojana Požarja in se pustil plebiscitarno izvoliti za predsednika.
Takrat sem napisal, da je Požarjevo spogledovanje s politiko “med številnimi slovenskimi novinarji razširjena psihosocialna motnja, da jim medijski vpliv na lepem ni več dovolj”, in da se je “končno lotil družbeno koristnega dela”.
Ali kot sam zdaj pravi s parafrazo Marxa o filozofih: da je kot novinar “nečednosti” lahko samo razkrival, zdaj pa jih bo odpravljal oz. reševal.
Nekaj za (skoraj) vse
Požar je za začetek natresel nekaj političnih ciljev. Med njimi je celo nekaj takih, ki niso niti malo smešni ali demagoški, večina pa je takih še preveč — toda vsi pričajo o tem, kako si povprečen in povprečno zmeden Slovenec predstavlja urejeno državo. Malo ukinjati in malo ustanavljati. Biti malo strog in moralističen, obenem pa tudi malo neresen in anarhističen.
LNBP med drugim napoveduje “ustanovitev posebne finančne policije za pregon gospodarskega kriminala” (super!), “takojšnjo zamenjavo vodstva SDH in vzpostavitev stare uprave Luke Koper” (super! — čeprav bo to itak naredil kdorkoli, ki bo zmagal na volitvah), “konec čakalnih vrst v zdravstvu” (wow!), “povišanje splošne dohodninske olajšave” (super!), “prepoved obdavčitve prometa s kriptovalutami” (ha!), “prepolovitev števila zaposlenih v pravosodju, ukinitev trajnega sodniškega mandata in sodnega sveta”, “povišanje kazni za nasilne in spolne zločine”, “legalizacijo konoplje” (Tereza Vuk: “Požar je car!”), “revizijo okoljevarstvenih dovoljenj, projekta Drugi tir in pogodb z Magno”, “krepitev nadzora na meji” (še nekaj za ta desne), “zmanjšanje števila javnih uslužbencev” (še nekaj za vse), “uvedbo enakih kazni za mučenje ali ubijanje živali kot […] za mučenje ali ubijanje ljudi” (ha-ha-ha, ta je močna!) in “ukinitev RTV prispevka” (ja, ziher, končno skenslati Bobovnika in Berganta in njune Odmeve, da bomo vsi prešaltali na VV Faktor).
Spet novi obrazi
Požarjev vstop v politiko je samo najnovejša in samo navidez drugačna epizoda vsesplošnega fenomena — nevtralno povedano — socialnega in profesionalnega prestrukturiranja politike kot vladajočega razreda. Ali če hočete elit, proti katerim imajo vsi toliko povedati.
Ali bolj grobo rečeno: gre za asocializacijo in deprofesionalizacijo politike.
Razlogi za Požarjevo novokomponirano politkomisarstvo so isti kot pri komerkoli drugem, ki se je tudi tega lotil. Gre za to, da bo pa zdaj vse drugače, da sem pa jaz vreden zaupanja, da smo pa zdaj res dosegli dno, da zdaj pa res moram.
Tudi Požar jaha na fenomenu novih obrazov, ki pa so — v njegovem primeru še posebej — kontroverzni in volilce v enaki meri privlačijo in odbijajo, zraven pa svoje začetništvo oz. neizkušenost v politiki prodajajo kot bistveno vrednoto, ki da bo popucala ta Avgijev hlev.
Delovati združevalno in zabavno?
No, saj drugače najbrž niti ne more biti: ta trenutek ni v Sloveniji nikogar — niti predsednik ni tak —, ki bi znal in mogel delovati združevalno. Kaj šele domišljav in zajeban, vase in v svojo namišljeno resnico in pravico in pamet zaverovan tračoperater.
Ker kaj je bolje? Čakati, da gre sedanja garnitura politikov v penzijo? Ali čakati, da bo namesto njih končno nastal nek nov, brez pretresov zamenljiv politični razred, ki bo postavil takšne standarde, ki ne bodo več privabljali v politiko luzerjev in/ali altruistično frustriranih in dobronamernih newcomerjev?
Požarjev vstop v politiko je majhen korak za njega samega, toda velik skok za novinarstvo. Z njim je dokazal samo to, kako majhna in zanemarljiva je v očeh povprečnega Slovenca percipirana razlika med novinarstvom in politiko. Kako tanka je linija med medijem in stranko. Med medijskim in političnim tržiščem. Kako zelo vseeno je — s stališča volilcev, seveda, ne za novinarje in wannabe politike —, ali se ukvarjaš z enim ali drugim.
PS:
Da ne bo Bojan preveč jezen in užaljen, naj dodam samo še to: čeprav mislim, da bo na volitvah neslavno popušil — torej da se mu ne bo uspelo uvrstiti v parlament —, mu privoščim in si želim, da dobi vsaj več glasov kot Marjan Šarec. Ker to bi bilo pa res too much, če jih ne bi. Že vnaprej bi si jih zaslužil že zato, ker bo naredil volitve 2018 po sto letih spet zabavne.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 11. februarja 2018, pod naslovom Majhen korak za Požarja, velik skok za medije. Verzija na Fokuspokusu je editirana.
Tudi Požar jaha na fenomenu novih obrazov, ki pa so — v njegovem primeru še posebej — kontroverzni in volilce v enaki meri privlačijo in odbijajo, zraven pa svoje začetništvo oz. neizkušenost v politiki prodajajo kot bistveno vrednoto, ki da bo popucala ta Avgijev hlev. — [Fotografija: Marko Crnkovič]