Na Prešernovo proslavo skozi detektor kovin na kulturni žur v varni hiši
Če se prav spomnim, sem bil nazadnje na Prešernovi proslavi v živo takrat (7.2.2000), ko je Svetlana Makarovič zavrnila Prešernovo nagrado iz protesta proti sonagrajencu, mozaicistu p. Marku Rupniku.
In ko tako po 18 letih spet enkrat pridem na proslavo in se že vnaprej čudim, zakaj hudiča na vabilu piše, da moramo biti v Cankarjevem domu že ob 19:20 — zaradi direktnega TV prenosa ob 20:00 menda ja ne! —, naletim za steklenimi vrati Sprejemne dvorane na letališki check-in z detektorji kovin in osebjem, ki pregleduje torbe in torbice. Zgledalo je kot tisti Zobčev stranski “vhod za služinčad” na sodišče.
Redni obiskovalci proslave so mi povedali, da je tako že nekaj časa, ni pa da še bilo detektorjev kovin. Potem sem napol uradno izvedel, da poostrene varnostne ukrepe dejansko izvajajo že dve leti ali tri na vseh državnih proslavah, ker tako pač zahteva Policija — in da tu ne more nič niti sam predsednik Pahor, ki je sicer proti tej praksi.
Varna hiša
Kam smo zabredli? Koga se bojijo? Česa se bojijo?
Če bi represivni organi to delali že v starih časih, ko smo kot študentje šarmirali hostese, da bi se poskušali nekako uvaliti na proslavo — kar nam je ponavadi uspelo (pa ne nujno s to metodo) —, ne bi nikoli prišli not.
No, v bistvu sem se tudi letos švercal — sicer z uradnim vabilom, a ne na moje ime —, ker tako kot pred tanti anni fa zdaj spet nisem več del te vabljene nomenklature. Sem se pa v tej družbi spet enkrat prav fino počutil.
Prešernova proslava je v bistvu nekakšna oaza miru in varna hiša pred debilizmi kot Slovenija se zgraža: Twitter ponorel ob nagrajenih “umetnicah” — pasji dojilji in uničevalki slovenske zastave in na drugi strani tem, kar nam mediji ponujajo namesto tega v stilu Vroča Špela Grošelj brez zgražanja, češ, kaj vse si ljudje lahko privoščijo, čeprav nič pametnega ne delajo.
Mogoče bom celo začel hoditi na Viktorje!
Kako so ploskali “ta levi” in “ta desni”
Letošnji govor Vinka Möderndorferja, predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada, ni bil manj polemičen in provokativen kot lanski, je pa bil pričakovano manj efekten, ker smo si seveda lahko mislili, da bo spet sesuval tiste v prvi vrsti.
Natančneje, sesuval je tiste v približno levi polovici prve vrste. Na desni so namreč sedeli nagrajenci. In celo z balkona je bilo opaziti, da so “ta desni” vehementno in prisrčno ploskali — pa ne samo Möderndorferju na odprti sceni —, medtem ko so “ta levi” dajali od sebe kvečjemu vljudnostni klap-klap.
Nenazadnje, ta moj tekst o lanski proslavi in Möderndorferjevem govoru je bil z naskokom najbolj brana zadeva na Fokuspokusu v celem letu!
Tako rekoč uzurpacija
Glede na to, da se je UO PS konstituiral 28. septembra 2016 in da njegov mandat traja štiri leta, lahko pričakujemo, da bo predsednik imel govor na Prešernovi proslavi še dvakrat.
Po eni strani odobravam, da si je Vinko Möderndorfer tako rekoč uzurpiral vlogo ekskluzivnega govornika. Prvič, je inteligenten in talentiran pisec in dober retorik. Drugič, njegov mandat si bomo za razliko od obodobij njegovih predhodnikov zapomnili in nastope takšnega kalibra v praksi v prihodnosti tudi pogrešali. In tretjič, nekaj predvidljivosti ne škodi, saj gre navsezadnje za zadeve, ki jih pri vsej njihovi modernizaciji ne moremo (in nočemo) ločiti od tradicije.
Štirje taki govori v enoletnih presledkih — ker pač lahko domnevamo, da Möderndorfer ne bo spremenil intonacije in zamenjal tarč — tudi niso oz. ne bodo tako dolga serija, da bi se jih naveličali.
Celo Omar Naber …
Kar zadeva glasbene in plesne točke, ki so se vrstile med predstavitvami nagrajenk in nagrajencev in podelitvami nagrad — koncept sta si zamislila Rosana Hribar in Gregor Luštek —, se mi je ob prvem, Trkajevem nastopu, ko je začel rêpati Prešernovo Kam?, najprej zdelo, da bomo priča samo še eni pop trivializaciji klasikov, kot je zdaj pač moderno.
Pa ni šlo za to. Simfonični orkester SNG Maribor pod taktirko Simona Krečiča je na v glavnem tango in rap spremljal klasične baletnike in revialne plesalce in seveda pevce, med katerimi mi je bil enkrat za spremembo všeč celo Omar Naber (čeprav slabo ozvočen).
… pa seveda Boris Anorak
Največji fenomen proslave pa je bil seveda Boris A. Novak. Prešernov nagrajenec za življenjsko delo se je izkazal s to neverjetno sposobnostjo, da drži 1500 ljudi v popolni, zbrani tišini z nečim tako preprostim in obenem zahtevnim, kot je recitiranje lastne poezije. Pri tem si je celo drznil povedati, da je zna biti glede branja lastnih tekstov “sadist”, ampak da se nas bo tokrat usmilil.
Sem velik Anorakov fan. (Tak vzdevek smo mu dali še kot študentje.) Pa ne samo poezije, ampak tudi njegovih retoričnih spretnosti. Žal me je že dvakrat navdušil ravno z evlogijo: prvič na koncertu v spomin Tomažu Pengovu v Kinu Šiška, drugič pa na pogrebu Aleša Debeljaka. Noro.
Rdeči nosek
Kakorkoli, bilo je kulturno in zabavno obenem. Ekscesov ni bilo. Vsi so bili normalno oblečeni, tako da sem šele post festum izvedel, da so nevladniki udeležence pozivali, naj se iz protesta proti Peršaku oblečejo v črno — kar je glede na naslovnike in značaj prireditve bil malo smešen predlog — ali si dodajo nek rdeč accessory.
V tej disciplini je bil absolutni zmagovalec igralec Niko Goršič, ki si je nadel rdeč klovnovski nosek na elastiki. Videl sem ga z balkona in se mi je zdel zelo zabaven. Na sprejemu ga žal nisem več videl, sicer bi ga definitivno fotografiral.
Vino in šampanjec — kot bi rekli tisti tam zunaj te oaze miru in varne hiše — sta tekla v potokih.
Zgoraj: Simfonični orkester SNG Maribor z dirigentom Krečičem ter plesalci in pevci se priklanjajo ob koncu Prešernove proslave v sredo, 7.2.2018. — [Fotografija: Marko Crnkovič] Spodaj: Prešernov nagrajenec Boris A. Novak daje po podelitvi izjavo za Pop TV, v ozadju ravno jaz v pogovoru z jazz impresarijem Rončelom (skrajno levo). — [Screenshot: FP/Pop TV]