Ne pritožujte se, če delate samo štiri ure. Dajte mi razlog, da bom prišel.
Pogrešam Merkur in Kvik. Res. Odkar sta mariborski veleblagovnici zaprli vrata v starem mestnem jedru, je življenje postalo bolj zapleteno. Ne samo zato, ker Merkurja in Kvika ni več, ampak ker se je spremenilo tudi vse drugo. Preveč odločitev.
Ko so ljudje takrat prižigali sveče pred vhodom, ki je še gledal na (tedanjo) Svetozarevsko, so jih prižigali tudi za obdobje, ki je minilo. Nihče ni vedel, kaj prihaja — smo pa slutili, da bog ve kako dobro najbrž ne bo. Še posebej ne v starih ulicah, po katerih Mariborčani običajno hodimo z mislimi nekje drugje.
Simpatična zgodba o meščanih, ki govorijo, da grejo v mesto samo takrat, ko grejo v center, je z leti postala bedna. Med Slovensko, Vetrinjsko, Jurčičevo in Gosposko je slišati toliko tarnanja, da se ti ob prihodu v Maribor zazdi, da si v bolnišnici. Klavrno vzdušje.
Neuspeh kot stališče
Lahko je pasti v mestno samopomilovanje. Scenografija je izjemna: City, ki se ga bolj kot po nakupovanju spomnimo po Esmeraldi; Jurčičeva pasaža, po kateri bi lahko hodili goli, pa ne bi nihče opazil; Modna hiša z retro prizvokom; lokali, ki se odpirajo in zapirajo tako hitro, da je novostim težko slediti; lastniki prodajaln, ki že dan pred otvoritvijo vijejo roke, češ, kako malo je ljudi in kako da se tukaj nič ne dá.
Kot da je neuspeh postal stališče.
Ob očitkih, da Mariborčani ne uporabljamo svojega mesta, se spominjam butikov in kafičev, ki jih ni več. In ugotavljam, da jih v glavnem ne pogrešam. Očitno so bili pogrešljivi. Zadnjih nekaj let načrtno kupujem darila v mestu in ni mi prav lahko. Sprašujem se, ali so problem (samo) prazni lokali ali pa to, da je v tistih polnih bolj malo pametnega.
Roko na srce, ponudba ni spektakularna, toda k sreči smo se prebili vsaj skozi obdobje, ko je bila na vsake tri metre parfumerija.
Maribor ni Kitzbühel
Pogrešam koncepte, ideje in drznost. Ne sprejemam izgovora, da center životari, ker je Europark preblizu. Sodeč po gneči v garaži, nas večina tako ali tako tja rine z avtom — in bi rinila tudi, če bi stal v Hočah.
Tudi ne verjamem, da v center ne gremo zato, ker ni parkirišč in ker se bojimo garažnih hiš. Razen Europarkove, očitno. Ko hodim po tujih mestih, skoraj nikoli ne zavijem v šoping center, ker me znajo v centru mesta dovolj zaposliti in oskubiti.
Ideja, da bi središče Maribora moralo biti polno prefinjene, butične ponudbe, zveni dobro samo v teoriji. Ampak Maribor ni Kitzbühel. Mariborčani smo praktični. Jezi me, da je bil do nedavnega v mestu problem najti pozno popoldan svež sendvič ali solato. Jezi me, da ni niti ene res fine kavarne s šarmom, kot ga je imela Mala Gosposka.
Dobrodošli v 2018
Lahko je obupavati nad nezvestimi meščani in pri tem imeti štiriurni delovnik. Jezi me, da je vse zaprto ravno takrat, ko imam čas. Dajte mi razlog, da pridem. Nič ni več samoumevno. Niti v Europarku.
Imeti lokal v mestu ne pomeni nujno životariti. Allegria je prerasla Gosposko in zdaj uspeva tudi v Ljubljani. Tam se nikomur ne zdi čudno, da se z vedno več turisti delovni čas pač podaljšuje.
Slaščičarne Ilich zaradi dobrega imidža nihče ne povezuje z životarjenjem. Ker je frajersko imeti njihovo torto. Šminkersko se je v soboto zvečer pokazati v Rožmarinu. Pri Florjanu gostujejo vrhunska kulinarična imena. Ancora poka po šivih. Mimi in Kisilak razvajata z elegantnimi izložbami. Pravi zaklad je bil Gion, ki se mu eksperiment s selitvijo na Gosposko žal ni posrečil, ampak še niso rekli zadnje besede. Piranske soline so bile že v štartu obsojene na neuspeh. Premalo turistov, domačinov pa preplačana sol ni mikala.
Decembra smo vsi bili v mestu. Pridemo, ko imamo razlog. To, da je vsega kriva občina, me kot potrošnika niti ne zanima tako zelo. Dobrodošli v 2018.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v petek, 2. februarja 2018, pod naslovom Zakaj ne hodimo v mesto. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.
Nekdanji Kino Udarnik, nekdanji McDonald’s in še marsukaj na Grajskem trgu/Vetrinjski v Mariboru. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]