Nič ni resnično, vse je dovoljeno: Moški je mogoče lovil Alison, ne jelena.
Pred menoj je pismo iz arhiva, datirano leta 1982. Začne se z “Draga Alison”, konča pa z vljudnostno frazo — čeprav je iz pisma čutiti več kot samo naklonjenost.
V pismu so najprej dejstva, potem pa postane osebno. Moški piše ženski o jelenu, ki ga je lovil ves teden. O hribih, ki so se mu ob štirih zjutraj zdeli neverjetno lepi. O rjovenju divjih živali in zavedanju, da se ji njegova strast do lova zdi nepojmljiva.
V mislih ga vidim, kako se potika v gorah v jutranji svetlobi. Njegov korak je prožen, njegov dih nič kaj zaspan, osredotočen je na cilj. Predan strasti. Hočem najti več, vendar druge korespondence ni. Ostaneta samo še fikcija in moja strast do zgodbe.
Razmišljam, da bi se pismo lahko nadaljevalo takole:
“Draga Alison, danes sem končno ustrelil tistega jelena. Gledal sem ga naravnost v oči. Z živali je kot z ljudmi. Ko jim dolgo strmiš v oči, postanejo ranljive in se spozabijo. Vem, ti bi mu pustila pobegniti. Toda vsaj enkrat v življenju smo vsi lovci. Tudi ti, Alison.”
Slika pove več kot tisoč besed
Hja, danes vsi po malem hlepimo po zgodbah in fiktivnih življenjih. Vsaj mlajše in srednje generacije.
Danes se življenja gradijo na Facebooku, na Instagramu — ker slika pove več kot tisoč besed in ker so mnogi od nas od konca srednje šole pač polpismeni. Skoraj vsak jezik ima svojo zarukano slovnico.
Čeprav imam rada dobro fikcijo, Facebooka ne maram preveč. Da ne govorim o Instagramu. Glede tega sem totalno staromodna. Pa ne zato, ker bi me bilo strah, da se mi bo informacijska tehnologija zaradi mojih virtualnih objav postavila po robu in me zmanipulirala ali da bo nekdo masturbiral ob mojih fotkah — pa čeprav se zna zgoditi oboje.
Ne. Gre samo za to, da fenomena družbenih omrežij še vedno čisto dobro ne razumem.
Smeji se samo njen virtualni jaz
Ker je obrazov na družbenih omrežjih vedno več, smo si vedno bližje, mar ne? Identiteta se izgublja, postajamo kolektivno eno. Meje med nami so zabrisane, vsi lahko nosimo isti obraz. Posamezni obraz v resnici ni pomemben oziroma sploh več ne obstaja.
In ker ni nič več resnično, je vse dovoljeno, če parafraziramo znani citat.
Prilagajati resnico na družbenih omrežjih se zdi fajn in prav. Žalost lahko spremeni v srečo že ena sama vesela fotka. Depresijo prežene nova profilna fotografija, ki jo naši prijatelji pospremijo s komentarji v stilu “lepa”, “vedno mlajša”, “vau, ti pa si vedno ista”, “seksi”, pa z emotikoni srca in podobnimi bedarijami.
Prijateljici sta se nekoč naslajali ob slikah neke tretje prijateljice, češ, saj v resnici ni srečna, čeprav ima ta prave čevlje in vedno izbrane cunje in obiskuje destinacije, o katerih se večini smrtnikov lahko samo sanja. In da čeprav se navidez prešerno smeji, se v resnici smeji samo njen virtualni jaz.
Ko sem ju takrat — že leta nazaj — spraševala, kaj jima je na Instagramu tako zelo všeč, je ena navdušeno odgovorila, da tisti občutek, ko ti nekdo na drugem koncu sveta všečka fotko.
No, ja, sem si mislila, saj lahko živim tudi brez tega.
Orodje globalnega nadzora in globalne fikcije
Tina Maze je nekoč izjavila, da ji ni jasno, zakaj povprečni Zemljani na veliko objavljajo izseke iz svojih življenj na družbenih omrežjih. Njena izjava je požela veliko negativnih kritik.
Če družbena omrežja dojemaš kot pomemben del vsakdana, ti vzamejo veliko časa. Verjetno več, kot če si gospodar dobrovoljnega majhnega psa, ki ga moraš trikrat na dan peljati ven.
Da je Facebook orodje globalnega nadzora in globalne fikcije, čivkajo že ptiči. Razmišljati o tem je zato verjetno brezpredmetno.
Me pa vseeno bega nekaj drugega: ali na družbenih omrežjih sploh znamo ločiti med življenjem in fikcijo?
Strah me je, da se je to dvoje začelo prepletati. In da moški iz pisma — med drugimi — v resnici ni lovil jelena, temveč je lovil Alison. Da začenjamo verjeti v zgodbo, ki si jo o samih sebi predstavljamo na družbenih omrežjih. Ali še huje: da nas zgodba vedno znova opominja, da je z našim življenjem nekaj narobe, če imamo na družbenih omrežjih potrebo prikazovati nekaj drugega.
Je v tem kaj slabega? Nisem niti terapevtka niti jasnovidka, da bi lahko napovedovala posledice tega fenomena.
Globalno selo
Vidim pa na družbenih omrežjih vsaj eno dobro plat: najsi gre za resnično ali zlagano podobo, iz Facebook kartoteke izvemo marsikaj koristnega o neki osebi — pa nam zato niti ni treba biti pretirano talentiran interpret podatkov. Podatki so kar tam in čakajo, da iz njih izbrskamo želene informacije.
Za nekaj takega smo morali še pred desetletjem fehtati sorodnika, ki je bil policist, da nam zrihta od nekoga telefonsko številko.
Tako se zdi, da se svet počasi krči in postaja globalno selo. Zdaj mi je jasno, zakaj je prijateljica zadnjič rekla, da vsak dan bolj razume Svetlano Makarovič.
Prizor z jelenom in košuto v filmu Duša in telo Ildikó Enyedi, zmagovalca lanskega Berlinala. — [Fotografija: Inforg-M&M Film KFT/Berlinale.]