Sojenje v primeru Gašper Tič odprto za javnost: Sodnik omogočil info orgijo
Sojenje Stefanu Cakiću za umor Gašperja Tiča bo en tak slovenski O. J. Simpson trial. Proces bi morali zapreti za javnost že zato, da nam ne bodo prihajale na ušesa neumnosti slovenskih sodišč. Mislim neumnosti, ki jih klatijo sodniki sami.
Tako smo včeraj izvedeli, da je osumljenčev zagovornik Gorazd Fišer na vprašanje sodnika Cirila Keršmanca, ali ima (kdo) pripombe na sestavo sodnega senata, rekel, da “glede na spolne preference pokojnega ne želi, da Cakiću sodi oseba z istimi spolnimi preferencami”.
No, prav. Odvetniki se pač znajdejo. Spomnite se tistega, ki je za zaščito svojih varovancev, ki sta človeka pretepla do smrti med direktnim prenosom na Facebooku, sodišču predlagal, naj bo sojenje zaprto za javnost.
Bolj neverjetno v tem primeru je bilo, da je Keršmanec Fišerju — vsaj po poročanju Dela — “zagotovil, da v senatu takšne osebe ni”.
Logične in pravne akrobacije
Sodnik oz. predsednik sodnega senata je verjetno odgovoril po resnici. Problem je v tem, da je sploh odgovoril.
Zagovornik ima seveda vso pravico, da izvaja logične in pravne akrobacije, ki lahko tožilca in sodnika obtožencu v prid spravijo v zadrego. Ni pa sodnik dolžen odgovarjati na očigledne odvetnikove ad personam provokacije in ga tako rekoč miriti, češ, menda pa ja nismo tukaj geji.
Možna pa je tudi nasprotna interpretacija, morda celo več njih. Poročila očividcev iz sodne dvorane si nasprotujejo. Delov novinar je napisal tako, kot je citirano zgoraj. Novinarka 24ur je na Twitterju ekskulpirala Fišerja, da je sam rekel, da ve, da članov senata tega sme (nihče) vprašati.
Različne so tudi interpretacije odkimavanja predsednika in članov senata. Po eni varianti je to bil impliciten odgovor Fišerju, češ, ne, ne, mi pa že nismo istospolno usmerjeni — kar bi bila blatantna kršitev verodostojnosti procesa.
Po drugi varianti je bilo odkimavanje znak ogorčenja nad pooblaščenčevo predrzno pripombo, da bi ga to motilo. Po tretji varianti pa je to pomenilo, da eventualna homoseksualnost članov senata ne bi mogla vplivati na objektivnost sojenja domnevnemu morilcu domnevnega homoseksualca. Morda smo res geji ali tudi če bi bili res geji, smo predvsem pošteni sodniki. Ius je pač vedno nad seksualnimi nagnjenji. Ali tako nekako.
Marcia Clark in Johnnie Cochran
Zanimivo je, da sta tako slovenska Marcia Clark kot Johnnie Cochran sodišču predlagala izključitev javnosti: tožilka zaradi podrobnosti, ki bi lahko škodile umorjenčevemu mladoletnemu otroku, če bi prišle na dan, odvetnik pa zaradi zadrege, v kateri bi se lahko znašel njegov klient ob objavljanju informacij o njegovem takratnem in sedanjem življenju in psihičnem stanju.
Sodišče je skratka odločilo, da ostaja sojenje odprto za javnost — kar je neumnost.
Da je proces proti Cakiću ostal odprt za javnost, je uradno požegnana in na pladnju ponujena priložnost za senzacionalistično slinjenje, ki je najbolj gajstni/gnusni mediji nikakor ne bodo zamudili.
Absurd vseh absurdov
Ampak absurd vseh absurdov je, da se je tako odločil ravno sodniški stan.
Stan, ki se med razpravami in tudi sicer ne pusti fotografirati in snemati, ker bog ne daj.
Stan, ki gre na roko domišljavcem z vnaprejšnjim prepovedovanjem objav celo zanje čisto neškodljivih informacij pod krinko pravice do zasebnosti.
Stan, ki zna gladko obsoditi novinarje za vsako figo, če se jim slučajno pač dozdeva, da gre za kršitev prekletih osebnostnih pravic.
Stan, ki anonimizira sodbe, sodbe v imenu ljudstva, izrečene na javnih sojenjih in o katerih so mediji že kolikor-toliko svobodno in izdatno poročali, potem pa kot debili brišejo imena in priimke iz veljavnih spisov, če kdo izrecno in z vso pravico zahteva to zadevo na vpogled.
Ker ja!
Sodniški stan je s tem omogočil informacijsko orgijo, kakršne v Sloveniji še nismo doživeli. Maloumni mediji bodo njihovo odločitev pozdravljali kot neprecenljiv prispevek k svobodi informiranja, svobodi govora — kar pa v tem primeru v resnici ne bo nič drugega kot svoboda kvantaškega tračarjenja in naslajanja nad nepojmljivimi grozodejstvi, do katerih lahko ljudi pripelje njihov degenerirani lifestyle.
Ker ja! Odločitev o odprtosti sojenja bodo pozdravljali predvsem desničarji, ki so najbolj izrazito neposobni handlati resnico kot resnico in dejstva kot dejstva in seveda laž kot laž.
Sojenje Stefanu Cakiću v primeru Gašper Tič bo postalo ne več ne manj kot politični, ideološki problem, začinjen s spermo in krvjo. To bo eno samo voyersko domobransko drkanje na reenactment komunajzarskega koitusa hinavskih homoseksualcev, ki so itak metafora za gnusno družbo in Slovenijo nasploh.
Kaj je v resnici perverzno?
Edini način za verodostojno in resnicoljubno spremljanje procesa proti Cakiću v zadevi Gašper Tič je ta, da bi sami na lastna ušesa slišali vse, kar bo izrečeno v razpravni dvorani. Branje med vrsticami vam ne bo koristilo — niti vaši informiranosti, kaj šele, da bi tešilo vašo radovednost.
Razmišljal sem že, da bi hodil poslušat razprave, vendar sem se sam nad sabo zgrozil kot nad kakšnim perverznjakom. Čeprav ne vem, zakaj bi bilo konzumiranje informacij o zločinu iz prve roke kaj bolj umazano kot pa iz druge. Bolj zanesljivo bi že bilo, če nič drugega.
Gašper Tič, član ansambla MGL, je v svoji zadnji sezoni 2016/17 med drugim nastopal tudi v drami Mileta Koruna Svetovalec, Katalog burlesknih dialogov. — [Fotografija: Aljoša Rebolj/MGL]