MB je bil vedno bolj partijski od partije: Jože Florjančič nekoč in danes
Bil je med publiko na predstavitvi knjige Ljudje iz Maribora Toneta Partljiča. Glede na vse, kar je nekoč bil, bi tudi on sodil v vznemirljivo falango velikih in malih ljudi iz partljičevskega Maribora. Izstopal je iz množice. S temnimi očali, sicer pogreznjen vase, neodziven. A še vedno strah vzbujajoč.
Floki. Jože Florjančič. Prišel je na predstavitev knjige literata, ki ga je nekoč sam preganjal. Mariborski partijski sekretar je v 70. letih prejšnjega stoletja s trdo roko tolkel po mizi in rohnel nad “liberalistično usmerjenimi” — kot se je tedaj temu reklo — literati in novinarji.
Mrzki so mu bili zlasti člani tako imenovane Peterice: Drago Jančar, Tone Partljič, Marijan Kramberger, Andrej Brvar in moj oče, France Forstnerič. Njihov antiprovincialni manifest Skupaj je takrat polno zaposloval lokalno in državno Upravo državne varnosti.
PTS (“prikrita tajna sredstva”)
Kaj je motilo udbovce pri peteričarjih? Takole so jih označili v dokumentu, ki so ga naslovili Obdelava Skupaj (julija 1974):
“Njihova medsebojna povezovanja niso zgolj literarne narave, temveč jih družijo tudi enotna politična stališča, ki so nasprotna politiki Zveze komunistov. Vnašajo in razširjajo emigrantski tisk, v diskusijah je močno prisoten ‘žebotizem’, pri posameznikih je zaznaven nihilizem Pirjevčeve skupine. So izrazito liberalistično usmerjeni.”
Zgodovina te polpreteklosti še ni raziskana, kar je škoda. Nekateri ključni akterji tistih dogodkov (na represivni strani) so še živi.
Pred dobrimi štirimi desetletji so Floki in njegovi uporabljali “PTS” (prikrita tajna sredstva) in novačili ovaduhe. Imenovali so jih “sodelavci”, pridobivali pa so jih “v krajih bivanja in službovanja peteričarjev”. To je bilo kmalu za tem, ko so tedanjega Večerovega novinarja Draga Jančarja obsodili na zaporno kazen.
Ironično naključje me je na gimnaziji generacijsko povezalo s Flokijevim pozneje tragično preminulim sinom — in s hčerko udbovskega tožilca, ki je obsodil Jančarja zaradi vnosa sovražne literature v državo. Res srhljiva igra usode.
Flokijeve funkcije so bile za tiste čase — in mariborske pojme — visoke. Bil je predsednik Odbora za družbenoekonomske odnose Skupščine Socialistične republike Slovenije, sekretar mariborskega Mestnega komiteja ZKS, podpredsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS in do leta 1983 celo zvezni sekretar za finance v Beogradu.
Jugoslovanski finančni minister je bil torej iz Maribora. Velika živina.
Jože Florjančič (desno) z Jožetom Smoletom, tedanjim članom predsedstva CK ZKJ. — [Fotografija: Arhiv Večera]
Konspirativnost je izpuhtela
Spomine na nekdanje režimske veličine v mestu, bolj papeškem od papeža, obuja tudi Partljič v Ljudeh iz Maribora. Na prvi mariborski predstavitvi se je trlo osupljivo veliko ljudi. V dvorani so bili velinoma starejši moški.
Ko sva pred tremi desetletji z očetom — on takrat pri Delu, jaz pri Večeru — sedela v podobni družbi obiskovalcev na nekem zgodovinskem ali literarnem večeru, mi je besno zašepetal: “Ozri se naokoli, sami mariborski udbovci!”
Na živce so mi šle take oznake. Zdel se mi je groteskno paranoičen tedaj. A imel je prav. Vsi tisti “Luke” in “Jarboli” in “Krpani”, kot so v dokumentu iz leta 1974 imenovani sodelavci na operativnih pozicijah, so z leti dobili obraze someščanov. Konspirativnost je izpuhtela, z njo pa tudi večina zamer ali želja po lustracijskih ukrepih.
Čistka na Učiteljišču
Maribor je (bil) resnično čudno mesto, mariborska politika pa bolj partijska od partije. To kažejo tudi čarovniški procesi leta 1952 na tukajšnjem Učiteljišču, o čemer piše Partljič — sicer z izmišljenimi imeni.
Čistka na Učiteljišču je bila simptomatična. Pismo s plenuma o vzgoji sta dve slovenski šoli ignorirali, pa se jima ni nič zgodilo. Pravoverni Maribor pa je pometel s šole za cel razred dijakov (zlasti dijakinj), ki so jim očitali klerikalizem, ker so nosile križce ali pele v cerkvenem koru …
Ravnateljica, zloglasna Draga Humek — Partljič jo imenuje Vladimira Remec —, je bila pravoverna partijka, ki je zvesto izpolnjevala vse ukaze z vrha. Maribor je upogljivo izpolnjeval še tako srhljive zahteve. Tudi klasično gimnazijo so ukinili brez boja. Mesto je imelo najbolj zadrte politične garniture. Vsakogar, ki je s politično hrbtenico štrlel, so hitro pokaprali v Ljubljano.
Do velikih poglavij mariborske povojne kulture in do osebnosti, ki so presevale v nacionalni prostor – od založnika, klasičnega filologa in ravnatelja Jožeta Košarja do Draga Jančarja, pa še mnogi s temne strani zgodovine, o katerih javno še ne vemo veliko —, je bil odnos mesta zmeraj nekako sprevržen.
Strah se je zažrl med ljudi. Spominjam se, da Košarjeva vdova nikakor ni hotela povedati imena partijskega sekretarja, ki je njenemu možu dolga leta grenil življenje. Ker je (bil) ugleden. Poslanec.
De mortuis nil nisi bene
Partljič je izbezal nekaj Mariborčanov in jih osvetlil s spravljivo modrostjo in zanj značilno humorno dobrotljivostjo. V knjigi, ki se spogleduje z onostranstvom, je taka spravljivost samoumevna in organska. Blagohotnost do mrtvih v duhu starih Latincev — de mortuis nil nisi bene — je legitimna in razumljiva.
Tako kot je Partljič na koncu počlovečil zloglasno ravnateljico, je tudi s spomini. Spomini so zmeraj spravljivo otožni, pa če so še tako trpki. In človek s temnimi očali v publiki je bil skoraj usmiljenja vreden.
A dobro je vedeti, kdo je. Še posebej, ker gre za še neraziskan, zgodovinsko neovrednoten čas.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera in na spletni strani Večera v četrtek, 11. januarja 2018, pod naslovom Ljudje kot iz Maribora. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico in uredništvom.