Wifi ne dela, komp bronhitičen, smartfon mi kaže fakiča, nakar še vibrator

V 2018 sem zakorakala k ta velika. Za dobro jutro je zaštrajkal vibrator. Mislim, just my luck. Ne da so šle baterije, prov crknil je. En gumbek se je zjebal tam, kjer šaltaš prestave. Sam še pomahal mi je čao, zdravo.

Dobr, pač ne bo več zajebancije, ko sem z nekom, sam zna dobr popestrit posteljne zadeve. Neki sem ga hotla še v kafano nosit, da mi fantje preštudirajo zadevo, sam bi se šefu resno utrgal, če bi uletel na job pa zagledal mene pa ekipo modelov, kako tam študiramo in šraufamo vibrator.

Sem pa uletela tja s telefonom, ker mi tud fakiča kaže. Lahk ga polnim celo noč, pol pa tri stvari pritisnem pa kr tema. Lahko noč. In ga morm skoz sprot filat in metat ven baterijo. Za ta keš bi se moral sam nazaj popravit.

Tok o teh pametnarijah.

Jeba, če človek živi sam in nima pojma

Pa še wifi mi je crknil. Neki izklopila in ne znam nazaj zrihtat. Da ne govorim o kompu. Ta ma bolj skurjena pljuča k jaz. Vsak dan mora z mano skadit milijon čikov in kr neki jointov. In pol začne tko čudno dihat, da preglasi muzko. Jaz pa resno razmišljam, če rabi umetno dihanje. Al pa pumpico za astmo.

Sam še TV nej začne kej kinkat.

Ta tehnologija mi bo en dan dvignila živec. To je ta največja jeba, če človek živi sam in nima pojma o pojmu. Ko se mi je enkrat sfukal kotliček na veceju, sva ga z enim frendom tok nažgana hotla zrihtat, da sem cvikala, da bo voda po celmu bloku.

Sej ne rečem, da so bli vsi moji tipi težki serviserji, sam tok nesposobni k jaz pa tud niso bli.

In pol klicarim fotra in mi začne sikat: “Pa kok si ti stara?” Na konc mi je zrihtal hišnika z ene srednje šole in zdej unga pokličem, če kej zaglavi v fletu. Oziroma pokličem fotra, nej on njega, čeprov mam cifro. Un zna vse pa še orodje ma. Pa še živce ma mene prenašat, ker jaz seveda kot kontrolor stojim zraven in vse čekiram in še pametujem: “Pazi, da ne bo kakšna pizdarija. Da bo tko, kot se šika.”

Kdo ga bo plačal, se nč ne vprašam.

Ultrapametno moderno stanovanje — ne

Jebo majku, da je blo boljš prej po najemih. Nej si lastnik sam rihta flet. Zdej mam pa lastnika v Parizu, plačam sicer nč, ampak njegova logika je ta: “Ti si tam not. Zarad mene komot doživotno. Ampak ti rihtaš zadeve.”

Ja pa ja, v pičku mater. Pa to se bo en dan vse zrušlo. Sam čakam, da še cevi radiatorjev popokajo. Da mi pade omara od vzad na bučo al da mi police zlomijo kičmo.

Ni to uno ultrapametno moderno stanovanje v Ljubljani, k sem zadnjič gledala en prispevek. Vse v belem, vse sterilno. Se prov vprašaš, če jejo sam vzun. Vse je na ukaz. “Zdej se bom bril”, rečeš, in že se ta močne luči pržgejo v kopalnici. “Dobro jutro”, pa se dvignejo rolete.

Jao, jaz se že vidim, kako bi uletela čist munjena dam in bi vse komande naenkrat govorila. Sistemu bi se sfuzlalo do konca. Se zbudiš sred noči v sanjah, ponesreč rečeš “dobro jutro”, pa ti kr vse rolete fukne gor. In kaj, če zmanjka elektrike? Ti ne odpre vrat in te drži za talca v lastnem fletu?

Jaz komandiram sam tipom

To ne bi blo zame. Jaz komandiram sam tipom. Pa še tega se naveličam, če jih upoštevajo. Al pa una mašinca, k ti k ena pičkica vse pove. Pa kaj če men tist, če sem pa jaz najbolj pametna na svetu? Vse bojo pogruntal, sam letečih avtov ne. Kar čakam že od Back to the Future. Nej rajš pogruntajo enga robota, k zna vse po fletu popravljat. Pa pospravljat. Prebelit. Skuhat. Pa še standup nej mi zraven izvaja, če mi bo dolgčas.

Če sem že pri standupu. Men pri nas ni noben smešen. Okej, Zrnec mi je legenda, vse ostalo je pa bolj lame. Ne štekam, zakaj se pri nas ne more narest res dobrega standupa. Tazga z ornk črnim humorjem. Mogoče so mene res razni Jimi Jefferiesi razvadli, sam neki feelinga za humor pa vseen mam. In to je bolj vse skup nč. Mogoče jim delam krivico, sam kar sem do zdaj vidla, je to pač tko.

Ampak to je že spet zgodba za drugič.

“Ti rabiš brutalno šamarčino”

In ko sem že pri zgodbah in tehnologiji, se spomnite ene kolumne, kako mi pride nekdo popravljat komp in naredim celo pizdarijo in me potem odfuka, na konc pa mu pošljem: “Mogoče si pa ti men mal všeč.”

In ga spet nafukam nazaj in se spet dobiva za komp. Tokrat brez mojih izpadov. In postaneva nekakšna frenda. Se dobiva parkrat, debata, pirčki. In na vse predloge njegove: “Greva v kino? Dej, greva že do tvojga frizerja, jaz častim. Greva na šetnjo?”

Sem odgovarjala, itak: “Ne.” In pol mi spušča take: “Vem, da ni očitno, ampak jaz si že od prvega najinega srečanja ful želim, da bi se lahko kdaj pogovarjala z jasnimi možgani.”

Al pa: “Ti rabiš brutalno šamarčino od zadaj, brez da ti jo kdo utemelji. Sej veš, zakaj.”

Hja. Ampak to najino zgodbo bom enkrat drugič napisala. Dejstvo je, da sem realno mal prfuknjena. In da sploh ne vem kaj hočem v življenju. In zato sem zdej kle sama, brez wifi ja, z bronhitičnim kompom in telefonom, k dela, če mu paše, pa še vibrator je šel rakom žvižgat.

Sin od šefa mi je v kafani rekel: “Nč ti bat, Tereza. Mam Kitajca, k ma vse. Ziher tud vibrator.”

Pfff. Upam, da tokrat z garancijo.