Vsi drugačni, vsi dezinhibirani: Nekoč bajsa, danes pa marš nazaj na gnoj!

8.1.2018 / 06:10 2 komentarja
Načelnost se je umaknila privoščljivosti, navijaštvu, netenju sovraštva, medsebojnega prezira — pa ne samo na Twiterju …
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsi smo radi na tekočem s trači. Razlika je samo v tem, da nekateri raje berejo Škandal 24 ali Točno to, drugi pa se delamo moralno ozaveščene državljane in navigiramo od družbenih omrežij do tako imenovanih resnih mainstream medijev in alternativno desničarskih.

Rad bi samo samokritično opozoril, da v bistvu ne delamo velikih razlik med tabloidnimi temami, ki so deklarirane kot senzacionalizem, in domnevno pomembnimi, ki res nekaj povejo o svetu, v katerem živimo.

Te dni sem recimo hotel preveriti, kaj je v resnici takega izjavil pred našim štetjem legendarni urednik revije Avto Martin Česenj, ki zdaj uživa zasluženo penzijo na Twitterju.

V zvezi s tem se je namreč Matej Šurc, novinar Radia Slovenija, leta 2007 z Blažem Zgago pobudnik famozne peticije 571 novinarjev proti Janezu Janši, čutil dolžnega vprašati, “iz katere greznice s’ pa ti prilezu” in ga z velelnikom “marš” poslal “nazaj na gnoj”.

Kdo bo koga (blokiral)

Žal pa tega nisem mogel takoj preveriti, ker me je g. Česenj kdo ve kdaj in zakaj blokiral na Twitterju. (Za BMZ-ja ali Jašno vsaj vem.)

Tako sem potem po ovinku prišel do inkriminirane Česnjeve izjave (pod hashtagom #piranskižupan):

“Kaj je z asimilacijo afriškega migranta, ki se po 50 letih študija in življenja, službovanja ter ob tem 8 letih županovanja v Sloveniji, ni naučil slovenščine?”

Čeprav se mi zdi nevljudno od dotičnega gospoda, da se na tak način spravlja na temnopoltega župana, pa se mi zdi Šurčeva reakcija še bolj nevljudna. Kolega je najbrž zaneslo, ker nima izkušenj, saj je na Twitterju šele od 30. novembra lani in je pri pičlih 103 followerjih objavil samo 66 tvitov. (Toliko jih je vsaj ostalo, ko je zbrisal zgornjega in tiste, v katerih ga je argumentiral.)

Ali opazite razliko?

Ne da bi se zdaj pritoževal za nazaj ali se celo posipaval s pepelom, ampak ob tem sem se spomnil na svoj sporni tvit iz leta 2012, ko sem po zmagi Urške Žolnir na olimpijskih igrah v Londonu lahkomiselno — in ja, priznam — netaktno pripomnil:

“Mislil sem, da je Urška Žolnir tista bajsa, ki dela reklamo za salame. Zdaj sem se spomnil, da je tisto Lucija Polavder. Bo tudi ona zlata?”

V naslednjih nekaj urah in dveh, treh dneh me je Slovenija zaradi tega skoraj linčala. Kot takratni zunanji sodelavec Dela sem zaradi te izjave tako rekoč dobil tudi uredničin opomin pred izključitvijo.

Ali opazite razliko? Pred manj kot šestimi leti je bila izjava, da je nekdo “bajsa”, povod za vsesplošno nacionalno zgražanje od blogerjev do etablirane štampe, resno pa so mi zaradi tega zagrozili tudi v domicilnem mediju.

Danes, ko novinar politično nekorektno, po domače rečeno nesramno, če ne celo primitivno pošlje človeka tako rekoč v božjo mater zaradi politično nekorektne, po domače rečeno nesramne, če ne celo primitivne izjave, pa je edina posledica zgražanje alternativne medijske desnice.

Pa še to bi šlo verjetno tudi mimo njih, če ne bi imeli Šurca zaradi peticije v želodcu že od prej in če jim ne bi šlo na živce, da dobiva plačo iz obveznega RTV prispevka.

Nekonstruktivne vrednote

Razlika med zdaj in takrat ni razlika med Šurcem in mano ali med stopnjo nevljudnosti, ki sva si jo vsak po svoje in ob svojem času privoščila.

Poleg tega, da je Twitter danes v primerjavi s tistim še pred leti veliko bolj neotesan in mnenjsko podivjan, je razlika predvsem med nekdanjim navdušenjem mainstream medijev nad v bistvu nepomembnimi, če že intrigantnimi trači, kaj kdo na internetu blekne, in današnjo enostransko navajenostjo na ekstremistične, v afektu izrečene izjave.

Meja med sprejemljivostjo in nesprejemljivostjo je danes veliko bolj fluidna in arbitrarna kot nekoč. Vedno več vedno bolj bolj dezinhibiranih posameznikov si upa vedno več in se pri objavljanju vedno manj drži samo še poljubnih, več kot dvojnih meril — odvisno od tega, na koga ali kaj se njihova izjava pač nanaša.

Po drugi strani pa so tudi njihovi kritiki vedno bolj selektivni. Vsak opaža samo tiste incidente, katerih žrtve so njihovi somišljeniki. Ali z drugimi besedami: dandanes se je načelnost umaknila privoščljivosti, pristranskemu navijaštvu in netenju sovraštva ali vsaj medsebojnega prezira.

Globoko sem prepričan, da nam te nepomembnosti kradejo čas in nas delajo vedno bolj skregane. Žal pa zaenkrat ne vidim alternative — ker sta poštenost in doslednost za medije popolnoma nekonstruktivni vrednoti.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 7. januarja 2018, pod naslovom Vsi drugačni, vsi dezinhibirani. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE