Boris A. Novak (2.): “Nesrečen sem, ker se SLO provincializira in zapira.”

28.12.2017 / 06:08 Komentiraj
Treba se je bilo boriti proti okupatorju, vendar so bili tudi domobranci otroci svojega časa. Ni na nas, da jim sodimo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nadaljevanje in konec intervjuja z avtorjem epa v treh knjigah Vrata nepovrata. Preberite tudi 1. del, objavljen včeraj pod naslovom Boris A. Novak (1.): “Romana pač ne znam napisati.”.


Petra Vidali: Tudi v poosamosvojitveni zgodovini je odnos Slovencev do drugih južnoslovanskih narodov ena ključnih nevralgičnih točk — v resničnosti in v vašem epu —, zato niste mogli in hoteli mimo zgodbe o izbrisanih.

Boris A. Novak: Ta je v tretji knjigi, v podpalubju bivališča duš, kjer peljem stare mitološke zgodbe od mitske teme časa do današnjega dne. Zgodba beguncev se začne z Enejevim begom iz Troje, se prelije v vlake za Auschwitz in potem v čolne, v katerih poskušajo današnji begunci ubežati smrti in jo najdejo na dnu Sredozemskega morja.

Telekonferenca princev teme

Uprizoril sem telekonferenco princev teme, kjer hudiči raportirajo Satanu o svojih uspehih na različnih področjih delovanja — od financ do destabiliziranja političnih situacij. V tem kontekstu nato izpišem tudi izbrisane. V dramskem prizoru pripeljem Aleksandra Todorovića, ki je imel ključne zasluge pri ustanovitvi Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije.

Intenzivno sva sodelovala in se zadnjič slišala, ko me je poklical in vprašal, ali bi pričal, da so naju v središču Ljubljane fizično napadli. Seveda sem bil pripravljen to narediti, a ga nato nikoli več nisem videl. Veliko mi pomeni, da je prišla njegova hči na branje epa v Narodno galerijo.

Vseh zgodb iz epa se ne moreva dotakniti, ampak nekaterih ne smeva obiti. Vaše dejanje sprave se zdi “ponovitev” neke druge epske sprave, Ahilove izročitve Hektorjevega trupla njegovemu očetu.

To je najlepša scena v Iliadi. V svojem epu prosim Homerja, naj mi pomaga doseči takšno stopnjo človečnosti. Tudi sam sem v pesmih, ki so posvečene tej tragediji, poskušal jasno izraziti, da je šlo za zločin, in dati besedo ljudem, ki so takrat izgubili svoje življenje ter ime in dostojanstvo.

Moje stališče je, da se je bilo treba boriti proti okupatorju, vendar so bili vsi otroci svojega časa. Ni na nas, da jim sodimo, ampak da poskušamo čim bolj kompleksno zajeti vse lege človeškega.

Občutek imam, da so pesmi, ki so posvečene povojnim pobojem, med najbolj čustvenimi v celotnem epu. Predvsem Čas očetov je v celoti vpet v ta problem. Ena izmed sklepnih scen je, ko pokleknem na grobišču v jami pri Krenu. Moral sem najti poseben jezik za te strašne teme. V pesmi o Hudi jami sem šel pravzaprav do skrajnosti v slovar zemlje, betona, zakrivanja žrtev.

V pesmi, ki je ena ključnih — v spevu Grobovi v Zemljevidih domotožja —, naštevam različna možna imena neznanega ubitega domobranca. Na koncu zanj izberem ime svojega deda, dveh stricev, dveh bratrancev — ime Janez. In nato kot ime njegove zaročenke naštevam različna imena, ampak izberem na koncu ime svoje matere, Ana. Celotno pesem pa pletem okoli glavnika, ki mu ga je podarila za spomin in ga drži v roki v trenutku, ko ustreljen pada v prepad. Pesem je upanje, da bo Ana nekoč videla, da je v zadnjem trenutku mislil nanjo.

Tiktakanje žepne ure

Največja težava je bil ritem. Nekaj časa sem neoporečno pisal v dantejevskih tercinah, potem pa sem videl, da se to ne obnese, in sem začel ritem prilagajati situacijam, likom, čustvom. Enako sem razširjal načine rimanja, se igral z zvočno in grafično podobo in se prepuščal čustvenim impulzom. Recimo za pesem o mučenju strica Lea v gestapovski mučilnici je bil ključen ritem tiktakanja žepne ure, edinega materialnega ostanka njegovega življenja. To uro sem na željo svojega očeta za 18. rojstni dan podaril svojemu sinu, poimenovanem po starem stricu.

Roško ofenzivo pa sem upesnil v ritmu biljarda. Taktika biljardne krogle je moj oče rekel načinu preboja skozi obroč 90.000 italijanskih vojakov. Drug za drugim so tekli skozi gozd, streljali med gibanjem, in kadarkoli so naleteli na večjo skupino Italijanov, so spremenili smer, kot bi se odbila biljardna krogla. Kot komandant je bil Ante seveda “prva krogla”. Na ta način so tipali, dokler niso našli manjše koncentracije sovražnih vojakov, in tam so se prebili.

Celotno vzdušje, tudi odmevanje bomb, rafalov, ki se odbijajo od skal in sekajo smreke, sem ujel v ta pošastni ritem biljardne krogle. Oče mi je nekoč rekel, da nikoli v življenju ni bil tako svoboden kot v tisti smrtni nevarnosti.

Boris A. Novak: Vrata nepovrata. Epos v treh knjigah. Zemljevidi domotožja (1. knjiga), ISBN 978-961-277-129-4, 24,90€; Čas očetov (2. knjiga), ISBN 978-961-277-127-0, 27,90€; Bivališča duš (3. knjiga), ISBN 978-961-277-152-2, 34,90€. Spremna beseda: Janez Vrečko: Poezija kot zgodovina in obujeni ep. Založba Goga, 2014–2015–2017.​

Maja Haderlap in Drago Jančar

Podobne zgodbe o poslušalcih na predstavitvah ali bralcih, ki prihajajo potem do nje s svojimi zgodbami, pripoveduje po izidu svojega romana Angel pozabe Maja Haderlap. Ona je pravzaprav tretja, zadnja generacija, ki še lahko o njih govori — hkrati pa šele prva, ki sploh lahko. Očitno je v zraku kategorični imperativ za pisatelje, poziv, da je zadnji čas, da se določene zgodbe zapišejo.

Angel pozabe je vrhunsko, mojstrsko delo, ki sem ga bral tudi v luči primerjave s svojimi zgodbami. Majina babica je preživela Ravensbrück, tako kot moja teta Mara Čepič, ki je bila prva Slovenka v tem taborišču.

Podoben odnos imam do sijajnega in presunljivega, globoko človečnega romana Draga Jančarja In ljubezen tudi. Drago v njem med drugim obravnava tako imenovano pohorsko afero, v kateri je na strašen način izgubil življenje tudi moj bratranec Maks Čepič. Bil je komisar 2. Pohorskega bataljona. Potegnil se je za skupino novincev, ki je prišla v partizane iz Maribora. Nanje je padel sum, da so gestapovski agentje, potem pa so to obtožbo razširili tudi nanj. Umrl je na pošasten način: na Moravškem so ga na žerjavici pekli do smrti.

To zgodbo so v Mariboru šepetali, vendar mati (moja teta Mara) ni nikoli našla groba. Zaradi tega je zelo trpela. K sreči pa se je izkazalo, da je ohranjen zapisnik tega zaslišanja in mučenja. Te podatke mi je posredoval sorodnik, zgodovinar Zdenko Čepič.

Maksova usoda me je pretresla na podoben, a vendarle drugačen način kot druge strašne usode prednikov. Pri stricih sem imel občutek, da pripadajo zgodbe prejšnji generaciji in da se tragedija ne more ponoviti. Pri Maksu, ki je bil moj bratranec, pa sem imel občutek, da je nenavadno blizu. Nisem imel alibija, da to pripada nepovratni preteklosti.

“Z epom sem poskušal temu ljudstvu vrniti del spomina, ga vgraditi v jezik. Sam to razumem kot dejanje zvestobe svojim prednikom. Za to so me programirali, to sem pač opravil. Usoda dela ni več v mojih rokah, seveda mi pa ni vseeno, kakšna bo usoda te dežele.” — [Fotografija: Robert Balen]

Herta Haas

Med znanimi mariborskimi osebnostmi, po svoje tudi tragičnimi, se spominjate tudi Herte Haas.

Herta Haas je bila zame zelo pomembna. Klical sem jo teta Herta. Vedel sem, da je bila Titova žena, da pa je živela pod strašnim pritiskom in kontrolo, mi kot otroku ni bilo jasno. Z mojim očetom sta bila prijatelja od najmlajših otroških let, tudi pri skavtih sta bila skupaj.

Bila je iz nemške družine, njen oče je bil med drugim profesor esperanta. Stric Leo je hodil k njemu na tečaj in pozneje prevajal Župančiča v esperanto. Hertina življenjska zgodba je dobila zaradi zveze s Titom strašen pospešek, izkazala je neverjeten pogum. Potem ko je dostojanstveno zapustila Tita po 2. zasedanju Avnoja in se vrnila v Slovenijo, jo je pod zaščito vzel moj oče.

V drugem zakonu je rodila hčerki, ki zdaj živita v Beogradu. Z njima imam stike in sem jima tudi poslal knjigo, v kateri je Herta našla svoj prostor kot plemenita, pogumna gospa.

Hertina najboljša prijateljica je bila igralka Milena Godina, zaročenka in velika ljubezen strica Lea. Ko sta se razšla, ji je — bila je zima — podaril plašč. Leta 1988 mi je gospa Milena, ta lepa duša, pisala, da že vse življenje nosi Leov plašč. Ta plašč postane v mojem epu simbol, ki kaže grozo zgodovine in tragično lepoto minljivosti.

Rudolf Maister

Kot vnuk Maistrovega borca (in nečak dveh) ste gotovo pozorni na vedno glasnejše nezadovoljstvo nad smelo Maistrovo gesto. Morda so tudi včasih ljudje na Štajerskem po tihem mislili, da jim ni ravno naredil usluge, danes pa si to upajo povedati. Namesto Maistra na piedestal postavljajo Magno.

V tej zvezi je treba najprej poudariti, da general Maister ni nikoli vrnil kvartopirskega dolga mojemu dedu Antonu. Naj se zapiše! [Smeh.] Ga je pa potem simbolično vrnila njegova žena, krasna gospa, ko so najmlajšega od mojih stricev, Mirka (Frica), pri šestnajstih letih zaprli in mučili.

Takrat so bili v obravnavi tudi Jože Babič, Milan Apih in drugi mladi fantje. Na Hertino prošnjo je gospa Maister šla na sodišče in tam ogorčeno vzkliknila, da je to “Kindergartenprozess”. Dvignil se je tak halo, da je sodnik opustil obtožbe. Po zaslugi gospe Maister bomo torej pozabili na kvartopirski dolg njenega cenjenega moža mojemu dedu.

Vaše vprašanje pa … Imam občutek, da bi se mnogi Slovenci bolje počutili kot južni Avstrijci. Bi za svojimi negovanimi živimi in žiletnimi mejami sploh še govorili slovensko? V najboljšem primeru kot družinski jezik.

Ta jezik je treba ohraniti, ker je to eden izmed prelepih jezikov. Ima svojo gostoto, svoj in samosvoj način izrekanja sveta. Zelo nesrečen sem, ko vidim, kako nemarno naša država ravna s slovenščino, kako v izobraževalnem sistemu književnost, umetnost, jeziki izgubljajo pomen. In zelo nesrečen sem, ker se Slovenija provincializira in zapira.

Z epom sem poskušal temu ljudstvu vrniti del spomina, ga vgraditi v jezik. Sam to razumem kot dejanje zvestobe svojim prednikom. Za to so me programirali, to sem pač opravil. Usoda dela ni več v mojih rokah, seveda mi pa ni vseeno, kakšna bo usoda te dežele. In upam, da bo taka, kot so o njej sanjali tisti, ki so ohranjali ta jezik in se borili z lastnimi telesi in življenji za prihodnost.

Zelo preprosto je, ampak imam občutek, da mnogi ne razumejo. Treba je ostati zvest jeziku in biti kar se da odprt do drugih. Pri nas pa se dogaja prav obratno. Tisto, kar je povezano z umetnostjo, z duhom, se odriva na rob, obenem pa se zapiramo pred svetom in celo pred ljudmi v stiski z bodečo žico in sebičnostjo. To ni način preživetja. Skrbi me, ali bo v primeru večjih zgodovinskih preizkušenj ta dežela obstala na varni strani prihodnosti ali pa bo ponovno padla v subalpsko blato.

Prisluškovanje v Penu

Ob prodajanju Celice — pa tudi ob informacijah o spremembah najemnikov in namembnosti vrta Društva slovenskih pisateljev in restavracije Pen klub — sem se spomnila legende o tem, kako vi sami “kolonizatorjem” niste hoteli prodati pisateljske hiše na Tomšičevi ulici. Drži?

Seveda, zgodbo sem pred kratkim zapisal tudi za zbornik tekstov o odnosih med Slovenijo in Združenimi državami Amerike. Hišo je v 19. stoletju zgradila judovska družina, po vojni pa je bila dana pisateljem. Baje so jo socialistične slovenske vlade večkrat hotele nacionalizirati in jo prepisati na pisatelje, k sreči pa so naši predhodniki iz spoštovanja do judovske družine to zmeraj odklonili.

Miloš Mikeln je prišel na lepo idejo, da bi najeli kredite in podpisali z dvema zadnjima dedinjama hiše kupoprodajno pogodbo. Podpisana je bila neposredno pred dramatičnimi dogodki proti koncu 80. let in tako smo pisatelji prišli v nove čase kot lastniki čudovite hiše.

Kmalu smo našli v zidovih tri neodvisne sisteme za prisluškovanje. Naša obveščevalna služba je rekla, da jih sicer lahko odstrani, a bi morala za to razkopati vse zidove. Zato je predlagala, da žice pusti, kjer so, in dala častno besedo, da nam ne bo prisluškovala. In mi idioti smo na to pristali.

With all due respect

Ko sem bil predsednik Slovenskega centra Pen, sem bil predvsem zaradi organiziranja humanitarne pomoči za begunce in oblegano Sarajevo pogosto v pisarni. Nekoč je zazvonil telefon in najavil se je prvi ameriški ambasador v Sloveniji Allan Wendt. Prišel je, spila sva kavo in peljal sem ga po hiši. Obraz se mu je razlezel v širok nasmeh, začel je trkati po lesu in vzklikati: “Tukaj sestanki, zgoraj restavracija, zunaj vrt in na njem garden party for the 4th of July!”

Z grozo sem doumel, da je prišel gledat našo hišo kot svojo ambasado. Takrat sem izrekel najpomembnejši, najboljši stavek svojega življenja v prozi: “With all due respect, sir, but the United States of America don’t have enough money to buy this house.”

Obnemel je in očitno je bilo, da nikoli v življenju ni slišal takšnega stavka in da ga je presenetilo, da ga je sploh mogoče izgovoriti. Vseeno se je zasmejal in sva se prijazno poslovila. Nakar je našel še večjo hišo na drugi strani ceste.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera v soboto in na spletni strani Večera v soboto, 23. decembra 2017, pod naslovom Boris A. Novak: Jaz nisem iz Prešernove zgodbe. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico in uredništvom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE