Da ne bo kdo rekel, da je pa zdej konc, ker je Terezija tko rekla!

Vsake tok časa se pustim prepričat v kakšno neumnost. Na “odru” sem bla nazadnje leta 2015 in očitno bom januarja 2018 spet — če me teta Matilda prej ne spotakne, seveda. Grem iz ene skrajnosti v drugo. Iz nč na ful.

Predstavljajte si to sceno: uletela bom sred Celja v Zlato jamo, za mano bo kamera, k da sem kakšna kurčeva Kardashianka in direkt pred ful folka. Kamera za mano zato, ker jaz kr pozabljam, da naj bi režiser Dušan Moravec snemal dokumentarec o meni.

Sej moje življenje je blo res vedno en tak zajeban skandinavski movie, ampak da se bo dokumentarce o men snemalo, dokler še diham, je pa tud že en grotesken joke.

Ampak počas. Čaka se moj roman, čaka se vse, jaz bom pa sam po feelingu. Za piko na i, tokrat ne bom sama na odru. Ne bom jaz zvezda večera. Ah, kje.

Dream team/Drink team

Mislim, to je res en fucking dream team. Ali kot je rekel frend: “Drink team.” Mohor Hudej nas bo probal hendlat, na stolih neugodno bo pa men, Juriju Hudolinu in Tomažu Kosmaču. Džizs, res. Pa to bo počla una Zlata jama od ljudi, k bojo hotli videt to čudo. In spet bom edina ženska.

K v naši kafani. Sej pridejo kakšne, sam une se zase držijo pa nabijajo čajčke. Mene boš videl med njimi za šankom. Naša kafana mi je všeč zato, k poteka tko:

“A po gandžo gresta spet? Prekleti drogolovci.” — “Škodolovci se nam reče.”

Že doktor ene znanosti izza vogala: “Kje si, avtistka?” — “Ti, faggotavček pa tih bod.”

Pol si damo vsi petko, spijemo pir in si rečemo, da je Monty Python vsem všeč.

Od vedno sem imela več moških frendov k ženskih. Pa sploh ni neke logike, zakaj. Sej mam tud ženske frendice, ampak v družbi sem pa vedno na konc sam jaz pa tipi.

In trdit, da tip pa ženska ne moreta bit prijatelja, je pa tak fail, da večja brca v temo ne more bit. Kaj mene briga, kaj ma kdo med nogami in da jaz morm nosit modrc, unmu ga pa ni treba. Gledam, kakšen je človek, ampak ker je moj lifestyle bolj fantovski, nekak vedno s tipi zaglavim.

Drug šmorn

Je pa res, da so ženski in moški možgani čist drug šmorn in zato je vse skup še bolj zabavno.

Zadnjič sem šla od čičata do čičata in čist vsazga vprašala, če je kdaj prevaral svojo ženo, bejbo, karkoli. Vdovce, ločene, poročene, vse. Všeč mi je bla ta njihova iskrenost, ker so čist vsi priznali, da ja.

In ko se dobimo z “mojo” ekipo, mojih let, po vseh popitih pirih pristanemo vedno na enih čudnih debatah. Pol zaslišim šefa: “Pa Terezija …” — zanč sem mu rekla, da do kdaj mislim bit Terezija, če sem Tereza, pa je rekel, da dokler bo on čiča v moji knjigi, ker kaj da ma on, 100 let? — “kaj si ti to men uradila iz kafane! Samo kurbarijo se pogovarjate.”

To so življenjske fore, šefe, življenjske.

Pogovori tečejo nekak tko:

“Pa se dajeta še kej dol po 20 letih veze?”

“Enkrat na pol leta.”

“Zakaj sta pa pol še skup?”

“Zakaj, zakaj,” ves živčen odgovori nazaj en frend: “Zato, ker fuk ni vse.”

“Aja, pol vse štima.”

“Ma nč ne štima.”

“Pa zdrki si ga pred njo, ne?”

“Ma, ti si prfuknjena. Še pred psom mi je bedno si ga na roko vržt.”

“Pojma nimaš o ženskah. Dve svečke, večerjica, vinček, pol jo pa sam zagrab.”

Moške raziskovat je bolj zanimivo

In že začne en drug zraven: “Jaz bi mojo takoj tko. Sam kaj, k mi sam še hrbet pokaže in kao zdej ga lahk na hitr v njo vtaknem. Kaj če men to.”

“Ja, ja, standaren fuk iz usmiljenja, sam da bo mir pr bajti. K te še v obraz ne more več gledat. Zadnji stadij veze, bi rekla.”

“Da ne govorim, da odkar mava otroka, me dve leti sploh ni povohala. Kr pozabila me je. K da ne obstajam. Pa pizda, a ga je sama nardila al kako je zdej to. Kuha pa dobr, morč rečt.”

“Ma, vi tipi ste vsi eni fantki. Očitno boš prenašal njen hrbet forever, ker so ti šniclji bolj pomembni.”

In v tem stilu dalje. Jaz čist zapušena izigravam terapevtko, uni se mi pa izpovedujejo. Mene ženski možgan prov nč ne zanima, ker sem sama ženska. Moške raziskovat je bolj zanimivo. Predvsem manj dela, ker so velik manj komplikatorska bitja kot me.

Ko se mi je un doktor znanosti neki izpovedal, mi je pol takoj zasikal: “To je sam med nama. Da ne bi to kej pisala.”

Ah, kje, jaz to vse vnaprej povem, da bo kdo zvezda v moji kolumni. Ko sem se ta teden neki dobila z direktorjem Beletrine, je slučajno glih Školč uletel in sta mi razlagala eno štorijo izpred uf let in ker me je prej Čander predstavil kot kolegico oz. pisateljico, sem mogla takoj Školču rečt: “U, ta štorija bo pa v moji kolumni, k jih pišem pri Crnkoviču, in glih nimam teme, kot vsak teden.”

Se je sam nasmehnil in rekel: “Ti kr napiš. Mene nč ne moti.”

Sam kurc, k sem že pozabla, zakaj se je šlo.

Čudne debate

In tko v naši kafani razpredam z modeli vse te življenjske probleme. In tud jaz se njim izpovem. Sam bolj na potih, da šefe ne dobi spet kakšen flash: “Jao, Terezija, spet imate ene čudne debate.”

In sam upam, da ti moji “pacienti” ne dobijo kakšnih flashov po poti, ko se vračajo domov. Da je pa zdej konc tega, ker je Terezija tko rekla.

En bo uletel domov čist nažgan, pa ženi zasikal: “Fukni to kuhalnico stran, bomo pa manj jedli. Otroka mal na počitnice poslat. V oči me boš gledala. Na vrata spalnice bom nabil ‘hrbet prepovedan’. To je to.”

Ta drug bi se pa primajal dam, ga začel vlečt ven že na vhodnih vratih, si momljal pri sebi, vmes bi šel mim psa in rekel: “Kdo ne upa drkat?” — in se pol pred ženo drl: “Jebalo te enkrat na pol leta. Zdej te bom zagrabil pa še zvezal. Svečke in večerjico dobiš pa pol.”