Incidentič z Janom Zobcem: Vicev o polcajih ni več, zdaj so vici o sodnikih

14.12.2017 / 06:10 1 komentar
SLO stanje duha je navidez samo trivialno, otročje in brez smisla za humor. Bo pa imelo hujše posledice, kot si mislimo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Torkov neljubi pripetljaj na Vrhovnem sodišču, ko je varnostnik “trdo prijel” Jana Zobca, ki je nič hudega sluteč prišel na sestanek, ne pove nič o razmerah v pravosodju, pravosodni policiji ali kaj šele v politiki. Pove pa veliko o stanju duha v Sloveniji.

Ravnanje pravosodnega policista, ki očitno ni prepoznal (ali celo sploh ni poznal) vrhovnega sodnika, ko je ta vstopil v stavbo skozi glavni vhod in hotel mimo kontrole, je bilo po zaslugi same žrtve incidentiča, nekaterih njegovih sodniških kolegov in seveda medijev obešeno na velik zvon.

Primer so razglasili za “napad” na reci in piši civilizacijske pridobitve ter za sramoto in škandal nacionalnih, malodane usodnih razsežnosti.

Slišali smo tudi, da bi pravosodni minister v “normalni državi” zato moral odstopiti in da se to ni zgodilo po naključju, ker da je bil Zobec kot ustavni sodnik za levičarske pojme preveč svojeglav.

Ljudem se je zmešalo.

Če že govorimo o “normalnosti”

Če bi se to zgodilo v normalni državi, kjer vlada normalno stanje duha, bi normalni ljudje ob takem dogodku — ki je resnici na ljubo samo zabavna, da ne rečem smešna, četudi abnormalna anekdota — reagirali popolnoma drugače.

Sodnik, ki ga varnostnik s takšnimi ali drugačnimi prijemi ne bi hotel spustiti v poslopje — skozi glavni vhod in ne skozi stranskega, kjer za zaposlene ni kontrole —, bi za začetek v normalni državi pokazal toliko socialne, intelektualne in emocionalne zrelosti, da kot prominenten član družbe ne bi bil užaljen, ogorčen, zaskrbljen do te mere, da bi šel pripetljaj publicirat kot posplošeno svarilo, češ, poglejte, kaj se v državi dogaja ne meni, temveč sodnikom oz. tistim, čez katere subordinirani člani družbe neupravičeno plezajo v nasprotju z veljavno socialno hierarhijo.

Brez javnega pompa

Jan Zobec je bil upravičeno užaljen. Toda pravosodnega policista, ki je preveč obsesivno opravljal svojo službo, bi bil moral brez javnega pompa resno podučiti, da se tako ne dela.

Ampak glede na to, da Zobca niso odpeljali na Povšetovo v marici, sta to očitno le nekako razčistila.

Zobec bi bil moral — spet brez javnega pompa — podučiti predsednika sodišča in policistovega nadrejenega, da bi bilo zelo zaželeno, da uslužbence, ki opravljajo varnostne naloge v vežah sodišč, podvržejo treningom prepoznavanja identitete tam zaposlenih sodnikov in drugih, ki jih ni treba ob vsakem vstopu prečekirati. In da se morajo vljudno obnašati tudi do tistih, ki res nimajo tam kaj iskati. Ne pa jih “napadati”, “trdo prijemati”, verbalno poniževati” in “vleči”, kot je to na svojem primeru opisal Zobec. (Razen če ga v afektu ni zaneslo in je pretiraval.)

Hahaha! Če to ni smešno?! Ne. Niti malo ne.

Če že ne Jan Zobec, ki mu na licu mesta zagotovo ni bilo prijetno, pa bi se ob vsem skupaj lahko dobro nasmejali vsaj vsi drugi. Lahko bi si tudi izmislili nov vic o policajih. Si predstavljate? Varnostnik ne spusti v pisarno vrhovnega sodnika? Hahaha! Če to ni smešno?!

Ne. To sploh ni smešno. V Sloveniji že ne. V Sloveniji je tako kot še cela vrsta drugih vicev to zelo zaskrbljujoče. Pri nas se mnogim, premnogim sodnikom in pravnim strokovnjakom, pa tudi politikom in medijem — in za dobro vago še polovici populacije z dostopom do interneta — v takih situacijah totalno utrga. Iz efemerne in trivialne muhe enodnevnice naredijo slona, ki potem še nekaj dni lomasti po trgovini s porcelanom, poslikanim s slovensko samopodobo.

Vsaj dvema od treh ustavnih pravnikov, ki so se nedavno proslavili s pomembno in tehtno izjavo v zvezi z nameravanim spreminjanjem Ustave, se to očitno na noben način ni zdelo smešno. Takole so namreč napisali tokrat:

“[Zobec] ne pristaja […] na politiko in prakso Gospodarjevega podrejanja Podložnika, na simboliko in prakso elite, prvorazrednih zaposlenih na sodiščih[,] in segregacijo drugorazrednih zaposlenih na sodiščih.”

Zelo pametno! Skoraj lacanovsko!

Ampak ali incident na Vrhovnem sodišču res diši po teoriji zarote — v duhu ponarodele SDS sintagme o prvo- in drugorazrednih — ali pa so to kar sami zavohali s svojim preobčutljivim ustavodajno-filozofskim nosom?

Nič ni hujšega od nepredvidljivosti

Silijo nas, da se opredeljujemo do nepomembnosti — ali do tega, do česar se ne spodobi opredeljevati ali vsaj ni treba. Zavladala je histerija.

Če se za to, kar se je zgodilo Zobcu, javno ne zmeniš, si lahko hitro obtožen, da imaš neprimerna ali nepoštena stališča ali oz. nekaj za bregom.

Če se ti je še kot ustavni sodnik zdel pameten in pokončen možakar, ko je v ločenih mnenjih ali kako drugače opozarjal na napake — bog pomagaj, tudi v zvezi s Patrio —, si njegovo nepremišljeno potezo, da je denunciral nesrečnega nespretnega policista, moral v imenu predvidljivosti podpreti.

Ker nič ni hujšega od nepredvidljivosti.

Če je nisi podprl, pa si obveljal za ignoranta, ki minimalizira resne družbene probleme in simptome. Za koristnega idiota, ki nevede (kar je maksimalen kompliment) podpira levičarsko ali celo vladno zaroto, da je treba desnim onemogočiti dostop do oblasti — tudi fizično, kot Zobcu — ali vsaj do pravice do javnega oglašanja.

Zobec/Možina

Šikaniranje Zobca spominja na nedavni tvit tistega anonimusa — sicer z imenom in priimkom —, ki se je neslano šalil, da bi povozil Jožeta Možino.

Ponavljam: tako kot se mi zdi pri zdravi pameti odveč, da bi naglas poudarjal, da policist ne sme onemogočiti sodniku vstopa na sodišče, se mi tudi ne zdi potrebno žugati, da se pa res ne spodobi tako izražati na družbenih omrežjih.

Ampak problem je v tem, da omenjena primera nista mejna — in še zdaleč ne edina —, ampak jasna, nedvoumna, črno-bela. Clear-cut tudi za moralne telebane. Sploh nima smisla razpravljati o tem, ali sme varnostnik na vhodu zaustaviti sodnika in ali je to posrečeno, da javno duhovičiš, da bi človeka kar povozil, ker ti ni všeč oddaja, ki jo dela.

V Sloveniji pa o teh primerih ne samo razpravljamo, kot da gre za hudo zapletene dileme, pri katerih bi bilo mogoče zavzeti eno ali drugo vrednostno stališče in obe argumentirati. Kot da že to ni preveč, na ves ta nepotrebni miselni napor, ki nam bo scvrl možgane in skisal zdravo pamet, obešamo še spolitizirane izjave in peticije ter javna pisma in medijske traktate — polne pomenljivega, vnaprej jasnega ugibanja, kaj je nekdo hotel s tem doseči in povedati, kdo s kom drži in zakaj, da teorij zarot in karakternega blatenja niti ne omenjam.

Takšno je stanje duha v tej naši Sloveniji. Zdi se trivialno in otročje — in popolnoma brez smisla za humor —, vendar bo imelo hujše posledice, kot si zdaj mislimo.

PS:

Antiklimaks je bil hiter in spodoben. Že naslednji dan se je predsednik sodišča Damijan Florjančič Zobcu opravičil in (mu) obljubil, da bo spremenil dosedanjo prakso, da sodniki vstopajo na sodišče brez kontrole skozi skozi stranski vhod — tako imenovani “vhod za služinčad”, kot temu pravi Zobec — in jo je po Jančičevih navedbah tudi že spremenil.

Da pa konec zgodbe vendarle ni popolnoma happy in ne dramaturški, “napadeni” sodnik še vedno vztraja, da stari sistem vstopanja na stranska vrata ni bil uveden iz varnostnih razlogov, ampak zato, da bi (določene?) sodnike “poniževali”, ker je tako hotel prejšnji predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša.

Skratka, Zobec ni padel zaman — tisti pravosodni policist pa tudi ne.

Takole je o incidentiču poročal Reporter. Kot da že to ne bi bilo preveč, na ves ta nepotrebni miselni napor, ki nam bo scvrl možgane in skisal zdravo pamet, obešamo še izjave in peticije ter javna pisma in medijske traktate — polne pomenljivega, vnaprej jasnega ugibanja. — [Screenshot: Reporter/Fokuspokus]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE