Najboljši fotoaparat je tisti, ki ga imate s sabo: iPhone X (2.)
Nadaljevanje včerajšnjega teksta z naslovom iPhone X (1.): Telefon, ki ga ne bo izboljšal niti Apple. Čista Desetka!
iPhone X ima odličen fotoaparat. Pravzaprav dva. No, dva objektiva: prvi je širokokoten (z zaslonko ƒ/1.8), drugi pa teleobjektiv (ƒ/2.4). Kar seveda pomeni, da je prvi normalen kot na vseh telefonih, torej ekvivalent približno 30- do 35-mm objektiva, drugi pa ekvivalent normalnega, 50-mm na klasičnih SLR aparatih.
Da ne bo pomote: teleobjektiv — pa če se še tako smešno sliši — ni digitalna povečava zajete slike, temveč jo dejansko približa oz. zajame pod ožjim kotom. Obstaja pa seveda tudi digitalni zoom, če vam to ni dovolj.
Ločljivost glavne, zadnje kamere je 12 MP oz. 4032 × 3024 pikslov (torej toliko kot na iPhonih 6, 7 in 8), ločljivost sprednje pa 7 MP oz. 3088 × 2320 pikslov (kot na Osmici in Sedmici; na Šestici je samo 5 MP oz. 2576 × 1932 pikslov).
Iks ima tako imenovani Super Retina ekran, nek strašen OLED, karkoli že to tehnično pomeni. Ampak fotografije zgledajo odlično tudi na računalniku, ko jih zloadam v iCloud. Nekatere, seveda, če so mi ratale. Tako kot ta. Zlasti dobre dela ponoči. V tako rekoč kakršnihkoli, tudi nemogočih svetlobnih pogojih.
Fotošop
Na tej povezavi si lahko ogledate tehnične specifikacije telefona. Video spredaj in zadaj, slow motion, itd. itd. Mene osebno to ne zanima preveč oz. vsaj ne v detajle. Zgražam se nad tem, da je Apple začel težiti s številčnimi podatki kot proizvajalci avtomobilov z navorom in konji ali po novem z emisijami — ali v starih časih Microsoft, če smo že pri kompjuterjih in procesorjih in bla-bla-bla.
Kamera ima na Desetki tudi portretni način, ki omogoča pet različnih načinov integriranega, instantnega filtriranja oz. že kar fotošopanja (Natural, Studio, Contour, Stage, Stage Mono).
To ni ne vem kaj. Zanimiva sta kvečjemu zadnja dva. Na spodnji fotografiji so z leve nefiltrirana verzija ter Stage in Stage Mono. Softver tu ni zelo inteligenten. Apple v zvezi s tem oglašuje tako imenovani Machine Learning — počasi bom imel poln kufer teh njihovih velikih začetnic! —, ampak če bi se mašina res kaj naučila, mi ne bi na eni fotki odrezala očal, ki so mi slučajno segala čez rob obraza. (Ni za objavo.)
Portretni načini: Natural (levo), Stage (na sredini), Stage Mono (desno).
X vs. 6S
Spodaj lahko vidite primerjavo dveh fotografij, dveh enakih posnetkov z isto osebo na isti lokaciji v enakih svetlobnih pogojih. Levo fotografijo sem posnel z iPhonom X, desno pa s starim 6S. Razlika je neverjetna. Obe sta posneti v normalnem načinu. Ne ene ne druge se nisem po fotografiranju in uploadanju niti dotaknil z nobenim filtrom.
Po zaslugi boljše optike iPhone X zajame več svetlobe, potem pa sliko še sfotošopa. Odlično, navdušen!
Ali pa ta in ta!
Z iPhonom X bi se kar sprehajal po mestu in skoz fotografiral. Tako kot v starih časih, ko sem še bil nadobuden fotograf in sem hodil na sprehode zato, da bi našel motiv. Pa saj imam še danes oko, vendar stvari spregledujem.
Pa še dva primera istih kadrov, posnetih s širokokotnim (navadnim) objektivom in s tako imenovanim teleobjektivom. Oskar (ne čisto oster, fotki sta levo in desno pokropani) in prizor na Trubarjevi.
Telefon sem imel na razpolago samo od petka do ponedeljka, tako da žal nisem mogel vsega preizkusiti — čeprav sem slikal več naenkrat kot kdajkoli prej.
Jutri za konec pa še nekaj sklepnih misli in konkretnih nasvetov, ali se splača imeti iPhone X. V tem smislu, kam gre ta svet, da en navaden — četudi nenavaden — telefon stane 1.200€ in še več!
