All-you-can-eat poročila o grozotah: “Gospod, kdaj smo te videli lačnega?”
- “Kupci dvigajo roke in višajo ceno: 500$, 550$, 600$, 640$ … — V nekaj minutah je vsega konec. V usodo vdane moške izročijo njihovim novim ‘gospodarjem’.” — Reportaža CNN o dražbi sužnjev v Libiji.
- “Lačen sem bil in ste mi dali jesti.” — “Gospod, kdaj smo te videli lačnega?” — “Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” — Nedeljski evangelij (Mt 25, 35–40)
- “Spoštovani gostje! Ker puščate na krožnikih preveč hrane, ki je ne pojeste, vas lepo prosimo, da si prvič vzamete primerno manjšo količino, kajti hrano si lahko, če ste še lačni, vzamete ponovno.” — Obvestilo v eni od ljubljanskih samopostrežnih restavracij.
Zahodnjak živi v izobilju. Ko s polno žlico obare posluša poročila o grozotah, se vpraša: “Sem kriv? Je narobe, da sem sit? Zakaj ničesar ne naredim? Zakaj nihče ničesar ne naredi?”
V nekaj trenutkih se obara že dovolj ohladi, zato jo nese v usta in skupaj s svojim spraševanjem pogoltne — in zapiše pozabi.
Genialna rešitev brez protiargumenta
Kot otroci smo vsi imeli čudovite predloge za rešitev svetovnih problemov: “Če je revščina, naj vsi, ki imajo, nekaj dajo revnim, pa ne bo nihče več lačen.”
Če pomislim, nisem še nikoli zasledil prepričljivega argumenta proti takšnemu predlogu. Ne vem, kako starši odgovarjajo otroku na tako genialno zastavljeno rešitev problema — toda bojim se, da največkrat z molkom. Ta postopoma omrtvi otrokovo in pozneje mladostnikovo moralno občutljivost.
Količina trpljenja, za katerega je slišal, a se mu ni pustil nagovoriti, pa narašča in narašča in “se pogrezne v neke vrste čustveno nepismenost. […] Prav zaradi nje se te strahote večno ponavljajo, vedno več jih je in postajajo neizogibne, ker se naš odzivni aparat zaustavi, ko pojav preseže določeno velikost.” (Umberto Galimberti: Miti našega časa).
Groza je torej prestopila mejo. Dejstvo, da vsakih sedem sekund umre otrok, nas več ne gane. Tisoči mrtvih nas puščajo hladne, tudi poročila o suženjstvu nas komaj predramijo. Morda moramo zato računati bolj na razum in strukture kot pa na empatijo in srce.
Suverene, demokratične nacionalne države so v dobi globalno prepletenega kapitala izgubile oblast nad mnogimi dejavniki, ki vplivajo na dobrobit njenih državljanov. In če je tako — in ker je tako —, je pač potrebno iskati druge načine za zagotovitev demokratičnega stanja.
Obara. — [Fotografija: Marko Crnkovič]
“Vzemi, kolikor rabiš!”
Velika kapitalska naložba v neki državi lahko recimo povzroči hudo krčenje delovnih mest v neki tretji državi in ji tako prinese svojevrstno opustošenje. Če ta sicer demokratično legitimirana odločitev za naložbo ni dobila priložnosti za demokratično potrditev v vseh državah, ki jih je prizadela, lahko upravičeno govorimo o demokratičnem deficitu.
Tega pa lahko rešujemo z na demokratičnih principih utemeljeno nadnacionalno regulacijo. Z nadnacionalno ustavo, če želite.
Ja, resnično demokratična bo družba takrat, ko bo pri ravnanju upoštevala interese vseh ljudi, ki jih neko ravnanje prizadene. Ko bomo torej razvili nekakšen politični kozmopolitizem.
Takrat se nas vprašanja dražb sužnjev in lačnih otrok ne bodo več dotikala kot vprašanja zunanje politike in diplomacije, ampak kot notranja vprašanja držav, ki sodelujejo na globalnem trgu.
Takrat bo tudi evangeljski odlomek to nedeljo dobil odgovor. Človeštvu se ne bo treba tresti pred obsodbami kralja, ki brezbrižnim napoveduje hudo kazen.
Verjetno pa bodo takrat še obstajale restavracije, kjer bodo metali stran enormne količne hrane. Čeprav bodo vsi videli v Times New Romanu sprintano modrost azijske “all-you-can-eat” restavracije: “Vzemi toliko, kot potrebuješ.”