Zakaj je v SLO toliko političnih strank? In zakaj ustanavljajo še nove?

28.11.2017 / 06:10 1 komentar
Zato, ker se splača. Ker si lahko luzer, pa ti bodo vrata (naprej ali nazaj) še vedno odprta. Ker nisi nikoli sam kriv.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vprašajte se, zakaj v Sloveniji kot po tekočem traku nastajajo nove in nove stranke? Vsi imamo poln kufer politike in politikov — novih in starih —, oni pa nočejo in nočejo odnehati in poskušajo znova in znova.

Vsem je jasno, da zaupanje v politiko, zanimanje za politiko in zadovoljstvo s politiko pada in pada. Volilna udeležba se počasi, toda zanesljivo približuje ničli. Oni pa kar vztrajajo in vztrajajo.

Kaj je narobe s temi ljudmi? Ali morda mislijo, da je kaj narobe z nami?

Nope.

Poglejmo si najprej najnovejše strankarske pogruntavščine.

Poudarjam, da nobene od novih strank nočem vnaprej sesuvati — si pa jemljem pravico, da z načelnim posmehom njihovim ambicijam opozorim na Freudov pojem “narcizem majhnih razlik”.

Gre za značilnost med seboj tesno povezanih skupnosti, ki si delijo isti teritorij in se v svoji preobčutljivosti za podrobnosti, po katerih se razlikujejo — in ki se zdijo pomembne samo njim —, zapletajo v konflikte.

Sliši se super!

Nedavno je ustanovil stranko Bojan Dobovšek, ex-SMC. Dobra država, kot jo je s somišljeniki poimenoval, v Sloveniji zveni kot oksimoron. Čeprav njihov program, če lahko temu tako rečemo, z motivi za ustanovitev vred zveni super:

“Koristoljubje, korupcija, izguba občutka za skupno dobro, za odgovornost. […] Temelji države so ogroženi. […] Razpadajoč zdravstveni sistem, nespodbudno okoljem za gospodarstvo, neučinkovito delovanje sodstva, mladi so prepuščeni sami sebi, […] srednja generacija […] je tempirana bomba, […] denar […] nenadzorovano pronica v pore neučinkovitosti in korupcije.”

Nedavno je ustanovil stranko Blaž Vodopivec (in ji dal vsaj malo bolj izvirno ime).

Takole pravijo pri Prstanu:

“Zakaj še ena stranka? V čem bo drugačna od drugih? […] Druge stranke vam obljubljajo, da bodo h koritom pripeljale sposobnejše in bolj poštene upravljavce, beri svoje funkcionarje, člane in simpatizerje. Prstan [pa] verjame, da je mnogo učinkovitejši recept za uspešno državo zmanjšanje števila korit, ki jih obvladuje politika.”

Tudi to se sliši super.

Mimogrede, omenjena primera dokazujeta, da je ustanavljanje nove stranke zelo odvisno od pozornosti medijev. Novinci so v bistveno slabšem položaju. Za Vodopivčevo stranko tako rekoč še nihče ni slišal ali mogel slišati, ker je bila v mainstream medijih le komajda, če sploh omenjena, medtem ko so Dobovškovi posvetili za moje pojme abnomalno pozornost.

Seveda. Prvi je politični newcomer, da ne rečem outsider, drugi pa kao že od prej uveljavljen politik in talking head na temo korupcije.

Ker da ne bi kdo mislil, da je to odvisno od programa stranke. Seveda ni. Niti malo. Če te mediji ne jemljejo resno, se lahko na glavo postaviš, pa ne boš dosegel nič. Če nisi znan kot tisti kmetje iz Kmetije, nimaš šans. Saj vemo, da je vse skupaj samo resničnostni šov.

Telejanko Veberkom

Mojster resničnostnega šova pa je tudi Janko Veber, zato je bil deležen podobne pozornosti kot Dobovškovi upadljivi reklci, v kakršnih praviloma nastopa v Odmevih.

Renegat SD Telejanko Veberkom sicer šele fantazira o ustanovitvi nove stranke, vendar si lahko mislimo, da misli resno, saj je prejšnji teden za platformno piar podporo bodoči stranki organiziral “posvet o vrnitvi družbene lastnine”. 

Sodeč po napovedih in poročilih o gre za reanimacijo ortodoksnega komunizma. Veber pod noro anahronističnim geslom “tujega nočemo, svojega ne damo” obtožuje državo, da nima “nikakršnega pisnega soglasja ali drugega pravno veljavnega dokazila od državljanov, da smo se odrekli družbeni lastnini”.

Novo stranko — domnevno Združeno levico Slovenije — ustanavlja tudi Matjaž Hanžek, ex-kdo-ve-kaj-vse.

Kaj pa desnica? Primc in njegovo Gibanje za otroke in družine ne samo niso več novi, ampak so se kot one-trick pony že tudi izpeli. Aja, tu je še Nova ljudska stranka Franca Kanglerja, ki se je vsem mlinom na veter navkljub zmagoslavno vrnil v Državni svet — in zdaj očitno misli, da je to strašen plus tudi za rezultat NLS na prihajajočih volitvah.

Vsi sovražniki, vsi prijatelji

Bolj neverjetno od tega prerivanja starih in novih političnih fac, ki s sumljivo podobnimi alternativnimi resnicami poskušajo prepričati volilce, je samo zanimanje medijev za to optimistično brbotanje teh, ki nočejo in nočejo obupati nad aktivno udeležbo v politiki.

Politični analitiki se vsakega ustanavljanja novih strank veselijo kot enkratne priložnosti za dokazovanje svoje politične lucidnosti in poznavanja ozadja. Tudi če ga namenoma prezrejo ali deklarirajo kot nepomembnega. Ker tudi to nekaj dokazuje, ne.

Stranke rastejo kot gobe po dežju zato, ker se politika še vedno splača. V politiki si lahko tudi neuspešen, pa ti bodo vrata še vedno odprta — bodisi nazaj v poklic, iz katerega si v politiko pritepel, ali pa kam drugam v politiko ali vsaj v službo v javnem sektorju.

V politiki si lahko luzer, pa bo vedno izpadlo tako, kot da si nisi sam kriv. Ker v slovenski politiki tako pač je. Ne boj, mesarsko klanje. Polena pod noge, intrige, interesi, brata brata.

V politiki nimaš prijateljev in prijatelj si z vsemi. Najprej ti zabodejo nož v hrbet, potem pa krijejo hrbet, da ti lahko izderejo (in zabodejo nekomu drugemu).

Tako je to v politiki. Vsi imajo glivice na nohtih in vse, kar rabijo, je Foot Care. Zelo preprosto. Čudežna palčka. Kako to, da se ni nihče prej spomnil? — [Screenshot: oglas na Spletnem časopisu Petra Jančiča]

Ne zaradi nas. Ne zaradi njih.

Situacija na političnem parketu je podobna kot na medijskem trgu. Tako kot je z informacijskega in z ekonomskega stališča smešno, da dva milijona ljudi spremlja toliko medijev — pa skoraj nobenega zares —, je smešno tudi to, da ima taista populacija toliko političnih alternativ — pa v nobeno čisto ne verjame.

Smešno je, da se pri vsem tem naraščajočem in iz vesolja vidnem nezaupanju v politiko, nezanimanju za politiko in razočaranju nad politiko še vedno najdejo ljudje, ki še vedno pridejo in rečejo, da pa je zdaj tega dosti, da je stanje nevzdržno in da bodo oni naredili konec nesposobnosti in neučinkovitosti, prisklednikom in prikoritnikom, korupciji in nepotizmu, brezbrižnosti in apatiji. Da je čas za nove ljudi — ali pa za ljudi, v katere smo že prej polagali upanje, ampak jim manj pošteni in sposobni, bolj oportunistični in častihlepni od njih žal niso dovolili, da bi delali po svojih močeh.

Ni res, da so politiki in wannabe politiki vsi isti. Ne. Samo podobni so si. Podobni v tem, da se ne zavedajo, da je politični sistem, v katerem delujejo ali se vanj spuščajo, zajeban do te mere, da jim niti z najboljšimi nameni in sposobnostmi, ne s temi ali onimi prepričanji in vrednotami, pa tudi ne z moralnimi kvalitetami za nič na svetu ne bo uspelo, da bi kaj konkretnega naredili.

Uspelo bi jim, če bi spremenili politični sistem in politično kulturo. Toda tega nočejo. Po eni strani so prepričani, da je tisoč stvari za nas volilce ta hip pomembnejših od spremembe političnega sistema in politične kulture, po drugi pa tega nočejo tudi zaradi sebe in svojih interesov.

Ker če bi to spremenili, jim ne bi več bilo do politike in novih strank.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE