MKGP in ZKme-1: Celo zakone popravljamo, da se le ne bi nič spremenilo!

12.11.2017 / 06:10 Komentiraj
Ali se zakonodajalec morda šali? Rada bi videla dobavitelja, ki bi si upal zašpecati trgovca zaradi nepoštenih praks.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kaj hočem. Sem pač tudi gospodinja, kar sem že nekajkrat odkrito priznala. In če hočem upravičiti sloves dobre kuharice in z nedeljskim družinskim kosilom koga očarati, moram postaviti na mizo nekaj, kar bo zažgalo.

Zato mora moja izbira sestavin izpolnjevati nekaj preprostih kriterijev. Dobro je, če vem, odkod prihajajo, kdo jih je pridelal in kdo je poskrbel, da so našle pot do trgovine, kjer običajno nakupujem. Če poznam vir, mu prej zaupam. Prihrani mi lahko razočaranje, da moje kosilo ne bi bilo tako slastno, kot sem si ga zamislila. Zaupanje in priporočila prijateljev so pomemben kriterij izbire.

Pomembno je tudi, da hrana prihaja od blizu, izza ovinka. Transport čez pol sveta odvzame večino tistega, kar pri hrani štejemo za dobro in zdravo. Poleg tega me obremenjuje z vrsto pomislekov, zakaj kupiti tuje, če imam domače pred vrati.

Idilični odnosi

Pri tem dela v mojo korist dejstvo, da se pri nas med seboj skorajda vsi poznamo. Lahko bi rekla, da vemo celo to, kje se pasejo naše krave in kako dobro nek rejec redi naše pujse in piščance.

Ker smo pregovorno bolj papeški od papeža, se tudi z našo zakonodajo nihče prav dosti ne poigrava, saj grešnika hitro najdejo, kazni pa so nepopravljive. Skoraj arhaični načini kmetovanja nam zagotavljajo neoporečno krmo. Z antibiotiki in hormoni se nihče ne heca. Zakaj bi torej kupovala tuje?

Imamo vse pogoje, da govorimo o idiličnih odnosih med tistimi, ki hrano pridelajo, in tistimi, ki jo spravijo v lonec. Pa vendar se na poti od lepih, zelenih pašnikov do naše mize pogosto zatika v preskrbni verigi.

Gre za neuravnotežene odnose v razmerju med trgovci in dobavitelji. Po mnogih pritožbah in vse bolj vidnih posledicah za dobavitelje se je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) vendarle odločilo dopolniti Zakon o kmetijstvu (ZKme-1). Ta naj bi po uveljavitvi sprememb bolj učinkovito varoval korektnost odnosov v tej verigi, saj dosedanja določila tega zakona niso disciplinirala spretnih kršiteljev.

Pametni, prepametni trgovci

V odnosih s trgovci je sicer vedno živahno. Najmanj, kar jim lahko priznamo, je njihova inovativnost pri vedno novih metodah, s katerimi obvladujejo nabavno sceno.

Nadvse spretni so v pogajanjih z manjšimi dobavitelji in tam, kjer je ponudba velika, medtem ko pri velikih ponudnikih priznanih blagovnih znamk niso in tudi ne morejo biti tako uspešni pogajalci. Razlike v nabavnih cenah multinacionalnih šampionov namreč določajo predvsem količine, ki jih je določena trgovska mreža sposobna prodati.

Nepoštene prakse so različne in se dinamično spreminjajo. Trgovci pa so pametni. Preveč pametni, da bi vztrajali pri pozicijskem boju. Ko postane vroče in pristojni začnejo striči z ušesi, se hitro umaknejo, vendar se v odnosu do  dobaviteljev spet hitro pojavijo z novimi domislicami, ki bolj ali manj sodijo med nepoštene prakse. Trgovci so tisti, ki v tej igri določajo pogoje. Vedno znova najdejo način, da premagajo nezaščitene dobavitelje.

Vseh trgovcev seveda ne moremo metati v isti koš. A dejstvo je, da nekateri med njimi nepoštene prakse nenehno uveljavljajo, država pa tega doslej ni znala preprečiti.

Naj živi svobodna trgovska pobuda?

Lahko bi ugovarjali, češ, saj se vendar gremo odprto, tržno gospodarstvo, naj torej živi svobodna trgovska pobuda.

S tem bi se strinjala, če bi kot potrošnica imela nekaj od tega. Vendar nimam.

Prevladujoča moč trgovcev se kaže v bilancah velikih podjetij in se preliva v vedno nove trgovine, v več oglasov ali pa v bonuse in dobičke, ki grejo v tujino.

Zaradi teh poslovnih spretnosti trgovcev pa le redkim dobaviteljem uspe zgraditi kak prizidek ali kupiti boljši stroj. Tudi državne subvencije, namenjene investicijam v teh panogah, prevečkrat ostanejo neizkoriščene, saj proizvajalci preprosto nimajo dovolj denarja — pa tudi korajže ne —, da bi k temu prispevali svoj delež.

Varuh verige

Tega problema se je zdaj (ponovno) lotilo MKGP. Žal slabo. Njihov predlog sprememb ZKme-1 napoveduje, da se v praksi ne bo nič spremenilo.

Dobavitelji so nedovoljene trgovske prakse namreč že doslej imeli možnost prijaviti Varuhu odnosov v verigi preskrbe s hrano ali pa kar AVK — pa tega praviloma nihče ne stori. Pa ne zato, ker takih praks ne bi bilo, temveč zato, ker so postopki takšni, da je nemogoče prikriti, kdo je žvižgač. Žvižgače pa čakajo kazn — kazni trgovcev, da ne bo pomote.

AVK sicer priznava, da prijave so, vendar trdi, da ni konkretnih dokazov, na podlagi katerih bi lahko izpeljali postopke. Očitno bo tako tudi ostalo, če pristojno ministrstvo (MKGP) ne bo uvedlo učinkovitih sprememb ZKme-1.

Dokazno breme

Zakaj tako mislim? 

Predlog sprememb ZKme-1 nobenemu od pristojnih organov namreč ne nalaga, da bi po službeni dolžnosti poiskal dokaze za domnevne kršitve.

Ali se zakonodajalec šali? Ali morda želi, da vse ostane tako, kot je? Predlog sprememb načelno inkriminira nedovoljene prakse, vendar “pristojnim” ne daje pravice, da zahtevajo vpogled v dokumente — kar bi zmanjšalo izpostavljenost žvižgačev —, temveč nezadovoljnim samo omogoča, da jih “lahko” sami predložijo pristojnim organom.

Če vemo, kako stvari stojijo glede žvižgačev, lahko samo rečem, da bi rada videla junaka med dobavitelji, ki bi si upal zašpecati trgovca zaradi nepoštenih praks.

Pri nas naredimo vse — celo zakone popravljamo —, da se le ne bi nič spremenilo.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE