SLO Dosjeji X (5.): Strici mi niso povedali. Sploh niso nič rekli.
Nadaljevanje teksta SLO Dosjeji X (4.): Spodrsljaj na bananinem olupku in druge zgodbe.
Leta 2012/13 sem kandidiral za odgovornega urednika Dela. Ne vem, kaj mi je bilo. Verjetno sem bil desperate. Zagotovo sem bil naveličan prekernega statusa. Sicer sem vlekel honorar kot namestnik Sonje Merljak Zdovc za Delo.si in kot kolumnist Sobotne, ampak so jih vsake toliko zniževali. Poln kufer sem imel, da so mi težili zaradi kolumen. Cela notranja me je sovražila. Sindikalisti so tračarili, da dobivam jurja na kolumno. Čeprav praktično nisem imel nobenega vpliva, so me imeli za največjega notranjega sovražnika. Ali vsaj debila.
Sam pri sebi sem si naredil blazen projekt in vizijo, razmišljal pa sem tudi, na katerega strica iz ozadja bi se šlepal. Ker sem vedel, da tokrat brez tega ne bo šlo.
Začel sem na vrhu. Pri top stricu. Seveda ni bil stric po definiciji, ampak bog i batina po defaultu. Tako sem vsaj mislil.
Zorko
Tako me je dvakrat ali trikrat sprejel v avdienco Dušan Zorko, takratni predsednik uprave Pivovarne Laško, Delovega lastnika. Sploh ni bil problem, ko sem ga poklical. Prijazen gospod. Enkrat je bila zraven tudi članica uprave Marjeta Zevnik. Zdelo se mi je, da je/sta navdušena nad mojimi idejami in razlagami.
Ampak ko je šlo zares, Zorko seveda ni interveniral in je izbiro prepustil predsednici uprave Dela Irmi Gubanec (in Zevnikovi, pred katerim nas je kakšen ducat neuradnih kandidatov imelo kao neke programsko-vizionarske govorilne ure).
No, Irma se je seveda odločila za Matejo Babič. Bilo mi je jasno, da so mi dnevi šteti. In res je Babička nekaj mesecev po imenovanju prekinila obe pogodbi z mano.
Nauk zgodbe je, da najpomembnejši stric iz ozadja ni tisti na najbolj kompetentnem položaju.
Turk
Vmes pa sem seveda lobiral tudi pri desničarjih. Kaj pa mi je drugega preostalo, če so bili takrat pač na oblasti?
Ali sem takrat verjel, da strici iz ozadja res obstajajo? Ne. Ne iskreno. Sem pa verjel, da mi lahko bolj koristi — kot so mi razlagali vsi prijatelji in znanci —, če se obrnem tudi na nekatere izmed njih, kot pa če sedim doma in delam na tem, da bo nekdo slučajno pogruntal, da sem jaz pravi za ta job.
Ne gre za to, da nekomu v rit lezeš in prosiš za usluge. Okrog moraš hodit in navdušeno razlagat, kaj nameravaš in hočeš, so me učili. To kao vedno vžge.
Ja, ziher.
V koledarju vidim za nazaj, da sem se 25. oktobra 2012 dobil s takratnim ministrom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v Janševi vladi Žigo Turkom. On je (bil) tako rekoč moj edini konekšn na desnici.
(Na levi sem jih imel kot listja in trave, ampak tega niem nikoli izkoriščal. Nenazadnje je bil Školč tisti, ki je efektivno zjebal Razglede z drastičnim znižanjem subvencije. On je bil prvi, ki je pogruntal, da se v kapitalistično novokomponiranem medijskem ekosistemu takšne publicistike ne spodobi subvencionirati — in to tudi prvi uresničil. Pravi liberalec.)
Pivovarna Union. — [Fotografija: Marko Crnkovič]
Nor scenarij
Ne spomnim se točno, kaj sva se Turkom pogovarjala. Nič takega. Povedal sem mu, kaj nameravam. Moja ambicija se mu je zdela hvalevredna, seveda pa mi ni mogel nič obljubiti. Tega od njega niti nisem pričakoval. Kaj bi pravzaprav imel on s tem, kdo bo odgovorni urednik Dela? Jaz ali kdorkoli?
Če ne bi bil to ravno Žiga, s katerim greva tudi sicer enkrat na leto ali dve na kavo ali pivo, bi mi bilo nerodno, kaj hudiča sploh tam delam. Kako bi lahko pričakoval od nekega ministra — četudi resornega —, da mi bo pomagal pri mojih ambicijah v privatni medijski firmi?
To je seveda tudi skregano z avtonomijo medijev. Če bi mi pomagal — ali celo uspešno pomagal —, bi bil stric iz ozadja. In kaj bi se zgodilo, če bi Žiga Turk recimo to povedal Janši, ta pa bi začel zvijat roke Zorku — kar po mojem ne bi bilo težko, magari z za lase privlečenim razlogom —, naj začne zvijat roke Irmi, da bo ja imenovala mene?
Preveč nor scenarij, da bi bil res izvedljiv. Najbrž je že bilo prepozno. Janša je že preveč sovražil Delo en général, da bi se mu zdel primeren za urednika kdorkoli, ki prihaja od znotraj, pa čeprav že kot prekerec normalnejši od siceršnjih hardlinerjev iz tamkajšnje notranje.
Sploh pa Janša ni tako nor, kot ljudje nasplošno mislijo. Žiga pa seveda tudi ne. Le zakaj bi s tem mazala roke? Jaz tega že ne bi razglašal naokoli, ampak prej ali slej bi prišlo na dan. In to bi bila tudi zame medvedja usluga.
Petek
Anyway, za vsak primer sem se 4. decembra 2012 dobil še s takratnim direktorjem direktorata za medije Mirom Petkom. Imela sva podobno prijazen, a brezpredmeten pogovor kot z Žigo Turkom.
Aja, z Žigo sva se dobila že 2. februarja 2012 — kar tako, ne v zvezi z mojo kandidaturo, to takrat še ni bilo aktualno —, torej 10 dni pred tem, ko je zaprisegel minister. Takrat me je nekaj spraševal, ali bi me mogoče zanimalo kaj v zvezi z mediji — ampak meni je po zaslugi mojega eskalatorskega esprija šele za dvema vogaloma, ko sem odhajal, kapnilo, da mi je mogoče ponujal službo. Najbrž tisto, ki jo je potem dobil Miro Petek.
Ta SDS medklic je tu samo zato, ker bi vam rad nekako dopovedal, da če verjamete v strice iz ozadja, potem morate verjeti, da obstajajo tudi na desnici. Resda so si ta pojem izmislili desničarji — četudi so ga morda skovali in lansirali v splošno rabo (kot lahko sklepam po njegovih humornih primeseh) levičarji —, a to ne pomeni, da jih ni niti med ta desnimi.
Kakorkoli, za to nimam nobenega dokaza. V bistvu nimam nobenega dokaza za nobenega strica. Niti da so, kaj šele, da jih ni. In neglede na to, odkod bi se utegnili vzeti.