SLO Dosjeji X (3.): Nekoč so živeli strici. Srečno do konca svojih dni.

Tako imenovani strici iz ozadja so tipično slovenska družbenopolitična neumnost. Ponavljam: gre za poljubno, neoprijemljivo, mistificirano, resignirano socialno prispodobo za vse, kar je pri nas narobe. Nekdo pač mora biti kriv.

Guess what? Seveda je nekdo kriv — ampak ne strici iz ozadja. Strici iz ozadja so samo metafora. Metafora za krivdo in greh. Poosebljenje seštevka nemoči vsakega posameznika in družbene nemoči. Ponarodela pogruntavščina, ki jo je prinesla zima našega nezadovoljstva.

Ljudje smo v odnosih

Vsakomur, ki je že kdaj slišal za sociologijo kot družbeno vedo, je najbrž jasno, da med ljudmi obstajajo interakcije. Ljudje smo v odnosih. Poznamo se in smo povezani. Imamo se radi in si gremo na živce. Cenimo se in se preziramo. Pomagamo si in se izkoriščamo. Razumemo se in se ne razumemo. Ni nam vseeno in nič nas ne briga. Držimo skupaj in si nagajamo. Itd.

Nekateri smo v teh odnosih bolj intenzivno, nekateri manj. Nekateri naši odnosi so osebni, nekateri so družbeni. Nekateri odnosi bolj vplivajo na družbo, nekateri manj. Nekateri so bolj vidni, nekateri manj.

Zlohotno, zase, egoistično

Ljudski glas ima za strice iz ozadja tiste, za katere ve ali domneva, da v slabem smislu — zlohotno, zase, egoistično, za svoje interese — vplivajo na družbo in to namenoma prikrivajo.

Taki ljudje nedvomno obstajajo. Tukaj in zdaj — in od nekdaj. Nekaterim to lahko zamerimo, nekaterim pa ne. Nekateri primeri so stvar represivnega aparata ali vsaj pravne države. Ti so po mojem v manjšini. Po mojem je veliko več benignih. Marsikdo je denunciran kot stric iz ozadja samo zato, ker gre nekomu na živce in ker je oznaka, da si stric iz ozadja, za človeka stigmatizacija in diskreditacija. Zato, ker si denunciant ne zna sociološko in vrednostno razložiti, kaj točno stric počne, kakšne so njegove socialne interakcije in ali je to sploh nemoralno ali celo prepovedano.

Moji strici iz ozadja

Rad bi dal nekaj tendenciozno nazornih primerov, ko sem imel jaz sam opraviti s strici iz ozadja — namreč z ljudmi, ki bi jih današnji vox populi najraje strpal v to kategorijo. Ali pa sem celo jaz sam kdaj bil stric iz ozadja?! Tudi to je namreč možno.

Hočem reči, da je stric iz ozadja lahko tako rekoč kdorkoli. Lahko nam naredi uslugo ali se za nas postavi, lahko pa nam vrže poleno pod noge ali zabode nož v hrbet. (Ah, te metafore! Ravno prav stričevske …) Hočem vam skratka servirati nekaj svojih primerov stričevanja, ki vam lahko izbijejo iz glave to politično fantazmo o teh monstrumih.

Večer: Kadrovska štipendija

Enkrat leta 1982/83 — še kot bruc na primerjalni književnosti in francoščini na Filofaksu — sem dobil štipendijo. Kadrovsko. Od Večera. Dobil sem jo zato, ker so v tistih časih mediji štekali, da jim mladi s humanistično izobrazbo lahko prav pridejo. Morda celo bolj prav kot tisti s FDV, pardon, FSPN.

Štipendijo pa sem dobil tudi zato, ker sta se takratni direktor Večera Drago Simončič in moj oče poznala. Vsi smo se poznali. Simončiči in Crnkoviči smo nekoč prej bili sosedje. Z njihovim sinom sva se igrala na dvorišču, ko sva bila majhna. Ne vem, ali je Večer takrat štipendiral še kakšnega komparativista ali francista, ampak v vsakem primeru bi lahko kdo rekel, da sem dobil štipendijo po vezah.

Če ne bi bil prijazen do mene, bi lahko rekel, da je bil g. Simončič moj prvi stric iz ozadja.

Teleks: Očetje iz ospredja

Taista zgodba s stricem iz ozadja z Aškerčeve 24, 62000 Maribor, ima tudi dve nadaljevanji — z drugima dvema stricema iz ozadja.

Kot se mogoče še kdo spomni, nas je nekaj mladcev — Luka Novak, Stojan Pelko, Marcel Štefančič, Aleš Debeljak, pozneje tudi Miha Zadnikar — že med faksom (1986) zavzelo osrednjo kritiško, kolumnistično pozicijo v Teleksu, takrat glavnem tedniku v Sloveniji.

To darilo — ki je sicer prišlo v prave roke, kajneda — nam je zrihtal stric iz ozadja. V bistvu oče iz ospredja. Lukatov oče Andrej Novak — tiste čase med najboljšimi in najbolj znanimi Delovimi novinarji — je namignil takratnemu uredniku Teleksa Stanetu Trbovcu, da pozna ene gajstne mulce, ki bi radi pisali kolumne.

The rest is history.

Naša rubrika Ura kulturne anatomije v Teleksu je imela to kolateralno korist, da mi je takratni odgovorni urednik Dela takoj po diplomi (1987) ponudil službo. Ne vem, zakaj je med nami petimi, šestimi opazil ravno mene. Mogoče je imel nos za ljudi, ki so kazali znake, da so dovolj nori, da bi se z mediji ukvarjali še naslednjih 30 let. 

Kakorkoli, g. Božo Kovač — sicer človek z bleščečo medijsko in družbenopolitično kariero — je bil oče Lukatove tedanje punce Ane. Rekel sem mu, da sem sicer vesel ponudbe, ampak da sem se kot štipendist dolžen zaposliti na Večeru, sicer bom moral vrniti štipendijo. Odvrnil je, da to ni noben problem — da jo bo Delo vrnilo Večeru.

Rečeno, storjeno. Strici vse zrihtajo. Prijazni pa sploh.

Nadaljevanje jutri.