Nekje drugje: Pahor zmagal v prvem krogu, Šarec z 10% šele 3.
Zahvaljujem se Petru Jančiču za tekst o rezultatih glasovanja iz tujine v prvem krogu predsedniških volitev. Podatki so milo rečeno zanimivi, da ne rečem šokantni. Po mojem bo to tisto, ki si jih bom pri vsem skupaj na volitvah najbolj zapomnil.
Bom takoj povedal, zakaj.
Naj najprej na kratko povzamem bistvene podatke. (V oklepajih navajam skupne rezultate kandidatov.)
- Pahor je v tujini zmagal v prvem krogu s 55,69% (47,21%).
- Druga je bila Ljudmila s 13,09% (7,24%).
- Šarec je bil šele tretji z 10,40% (24,76%).
- Četrta je bila Romana Tomc 10,28% (13,68%). Absolutno gledano je za Šarcem zaostala za pičlih 11 glasov.
- Peta MMB je v tujini dosegla skoraj dvakrat boljši rezultat: 3,29% (1,74%).
- Malo več glasov kot doma je dobil tudi Popovič: 2,65% (1,80%).
- Šiško je dobil malo manj kot doma, SLK in Angelca pa (več kot) dvakrat več: 1,66% (2,21%) oz. 1,60% (0,78%) oz. 1,34% (0,59%).
Zakaj so Slovenci v tujini drugačni
Pa še to: udeležba volilcev iz tujine — torej zdomcev in izseljencev je bila po naših tukajšnjih merilih katastrofalna: 10%!
Ali pa bi bilo treba morda reči, da je bila volilna udeležba v Sloveniji odlična — seveda v primerjavi z udeležbo volilcev iz tujine?
Da ne dolgovezim: rezultati glasovanja tistih iz tujine se mi zdijo bolj realni in realistični kot rezultati nas, ki smo volili na domačem terenu. Razlogi so naslednji:
Slovenci oz. slovenski državljani, ki iz enega ali drugega razloga živijo v tujini, so že fizično, po defaultu razdalje bolj distancirani od dogajanja v Sloveniji — in distanca je vedno dobra. Mi tukaj smo preveč vkopani in zabarikadirani. Pa če se še tako trudimo in se pretvarjamo, da smo odprte glave in da mislimo out of the box, to žal ne more biti res. Obzorja, dragi moji, obzorja …
Slovenci oz. slovenski državljani, ki iz enega ali drugega razloga živijo v tujini, niso tako zelo politično indoktrinirani kot mi tukaj. Njim ne perejo (slovenski) mediji možganov vsak dan. In če že ne visijo manj kot mi na Twitterju in Facebooku, imajo več drugih in drugačnih (neslovenskih) frendov in tudi sledijo drugim. Njihova doza pokonzumiranih prispevkov k slovenski blaznosti — od alt-right šuntanja pa do levičarskega samovšečkanja: in to neglede na to, kaj si o enem ali drugem avtonomno mislimo — je bistvena manjša od doze, ki je je deležen povprečen Slovenec na tukajšnjih 20.251 km².
In nenazadnje ne gledajo slovenskih televizij — ne gledajo Odmevov, ne gledajo trasha na komercialnih kanalih itd. Pa tudi serij, razvedrilnih oddaj, resničnostnih šovov, Možinovih Pričevalcev in TVS 3 ne.
Ruplov sociološki eksperiment
Da ne bo pomote: rezultati so, kakršni so — in bodo, kakršni bodo. Zdi pa se mi vendarle prijetno pomisliti, da še nekje živijo normalnejši Slovenci — mislim, kot kolektiv —, čeprav na žalost ne v Sloveniji.
Samo še nekaj. Ob tem sem se na nekaj spomnil.
Dimitrij Rupel je enkrat konec 80. let v Novi reviji predlagal zanimiv eksperiment. Spomnim se samo generalne ideje, ki jo približno navajam po spominu:
Predstavljajmo si, da bi recimo 10.000 Slovencev — če se prav spomnim številke — iz različnih walks of life & society z dekretom hipotetično preselili v ZDA (ali v različne države?). Ob odhodu bi jim postavili pogoj, da se morajo po 10 ali 20 letih vrniti, odkoder so prišli.
Kakšen vpliv bi to imelo na Slovenijo? Kakšen vpliv bi to imelo na nas, ki medtem nismo šli nikamor? Da bi ga imelo na njih, ni nobenega dvoma — ampak kako bi to vplivalo na narodov blagor? Če sploh bi? Najbrž bi.
Ruplovih zaključkov se sicer ne spomnim. Se pa splača pobrskati po kakšni knjižnici.
Po podatkih DVK živi v tujini 90.000 Slovencev (volilnih upravičencev). Ali je to tudi sociološki eksperiment? Eh, ne. Ker kakšno dramo delamo iz vsakogar, ki gre s trebuhom za kruhom.
Kdaj bodo prišli nazaj v Slovenijo — in ali sploh kdaj —, ne vemo. Računajmo pa ne na to. Kjerkoli že so, tam jim nihče ne teži zaradi tega, da jih voli ali jih je volila samo desetina.