Da boste vedeli v nedeljo: Mediji in kandidati držijo skupaj. Na vaš račun.

Seveda me zanima, kaj se bo zgodilo v nedeljo. Čeprav živimo v državi, kjer je predsednik politično nepomembna figura, ni nikomur vseeno, kdo bo na tem položaju naslednjih pet let.

A ta naša naravna in razumljiva radovednost je v bistvu samo pretirana in sfabricirana pozornost, ki smo si jo dovolili manipulativno napumpati. Zasluge za to imajo mediji in dominantni diskurz, s katerim nas permanentno nagovarjajo in nam ga vcepljajo, da ga še sami širimo naprej in perpetuiramo.

Predsedniške volitve so same po sebi nepomembne. Pomembne so jih naredili mediji. Mediji so tisti, ki so nam to nepomembno temo podtaknili kot pomembno.

Naša pozornost je pod plaščem namišljene državljanske in civilnodružbene vedoželjnosti in ozaveščenosti usmerjena v medije kot posrednika med nami in kandidati.

Da to funkcionira, mediji rabijo nas in kandidate. Da to funkcionira, kandidati rabijo nas in medije. In čeprav mi sami v bistvu ne rabimo ne medijev ne kandidatov, to funkcionira še naprej.

Španovija

Puščamo se slepiti pluralizmu, drugačnosti, različnosti in demagoški demokratičnosti. Konflikti med mediji, konflikti med kandidati in konflikti med mediji in kandidati so samo navidezni. Mediji in kandidati nam jih prikazujejo kot resnične in celo konkretne, vendar je to vse skupaj lari-fari.

Mediji in kandidati so španovija. Mediji in kandidati držijo skupaj. Na vaš račun.

Mediji in kandidati imajo iste interese, za katere nas prepričujejo, da so tudi naši. Mediji ne kandidirajo in kandidati ne mediatizirajo, vendar so v resnici enaki. Nimajo istih ciljev, imajo pa zato iste motive in metode.

Eni in drugi morajo za svoj uspeh pritegniti našo pozornost. Eni in drugi morajo dokazati svojo politično pokončnost, izvirnost, neodvisnost, samostojnost. Eni in drugi nas morajo prepričati, da so za naše mentalno in moralno ali celo materialno blagostanje bistveni.

Skupaj smo šibkejši

Mediji in kandidati nas prepričujejo, da so naši zavezniki in da smo skupaj močnejši. Pa nismo. Skupaj smo šibkejši. Mediji in kandidati hočejo izpasti pametni in nesebični. Zanima jih vse, kar kao zanima nas državljane. Spoznajo se na vse. Za nič jim ni vseeno. Hočejo misliti namesto nas. Ponujajo nam stališča. Tudi o stvareh, o katerih nam jih sploh ni treba imeti.

Prepričujejo nas, da lahko vse rešijo. Tudi naše probleme. Težko, ampak bojo že nekako. Tudi če za to nimajo znanja, možnosti, pristojnosti, celo ne interesa. Samo zaupati jim moramo. Verjeti jim moramo. Pustiti se jim moramo.

Predsedniške volitve so vsiljena psihoza državljanske odgovornosti, ki si je ne upamo relativizirati. Ne upamo se ji upreti in odreči. Ne upamo si priznati sami sebi, da bi čisto komot živeli kot normalni državljani v normalni državi, če ne bi sami neposredno volili predsednika, temveč bi ga namesto nas imenoval nekdo drug, ki smo ga mi sami izvolili že prej — recimo Državni zbor.

Resničnostni šov

Sam ne vem, čému bi se bolj čudil: temu, da sem šele na stara leta spregledal to vesoljno družbeno prevaro kot kak Noam Chomsky in da se zdaj, ko je že malo pozno, nad vsem skupaj indigniram kot kak Stéphane Hessel — ali pa temu, da se mi še sploh ljubi 200 metrov do volišča.

Ampak recimo, da kar je, je. Dokler je v Ustavi zapisano, da predsednika Republike volimo na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah, se lahko vseeno potrudimo. Če ni hujšega.

Glasovati za nekoga in ne imeti kdo ve kaj od tega ali magari nič — v najboljšem primeru vsaj minimalno zadoščenje, v najslabšem nekaj razočaranja —, ni najhujše, kar nas lahko v življenju doleti. Niti ni edina nekoristna ali ne zelo koristna stvar, ki jo bomo naredili.

Keep calm & keep voting

Glede navijanja za tega ali onega kandidata pa takole:

Vsi smo ujeti v ta varljivi demokratični in medijski pogon. Čeprav sta oba prenapihnjena in precenjena ter pogosto zlorabljana in zmanipulirana, nobeden od njiju ni popolnoma brezvezen.

Zato se zdi vsakemu posamezniku, ki ima dostop do nekega komunikacijskega kanala, pomembno, kako bi/bo sam ravnal v nedeljo, in to tudi povedati.

Tudi to ne povzroči nič hujšega kot nekaj razočaranja.

Predsedniške volitve v Sloveniji so malo smešne in so do neke mere res reality show, vendar niso pomota. Resda ne vemo, ali se splača voliti. Vemo pa — ali bi si lahko vsaj mislili —, da ni zelo bistveno, ali je izvoljen Franci ali Marija.

Tako da brez panike. Keep calm & keep voting.