Bilo je nekoč v Jugoslaviji in je še zdaj v poeziji Milana Jesiha

12.10.2017 / 06:08 1 komentar
Milan Jesih je pervertirano upesnil jugonostalgijo Titovih podložnikov, ki se intimno šlepajo na lik in delo Gospodarja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ali je mogoče napisati normalen, če ne celo genialen piece of poetry o Titovi smrti? Recimo? Mislim, tak vrhunsko literaren, liričen, klasično verzificiran tekst, ki v isti sapi na simboličen način pove — ironično, črnohumorno, zajebantsko, pa vendarle človeško čustvujoče —, da je bila izguba sentimentalna farsa, ki pa se nas je le nekako dotaknila?

Ali je možno opisati v verzih tisti 4. maj, ne da bi se pesnik osmešil kot kakšen stihoklepski Tomaž Terček, ki bi na “krasen sončen dan” oznanil, da je maršalu “v oseminosemdeseti pomladi / […] / v krožnik popečenih melancan / […] / klonila glava in sveti sij njegov / se po salonu je zakotalikal”?

To so retorična vprašanja. Pa še kako je vse to možno! Če že takrat ni bilo, pa je možno vsaj danes s toliko in tolikoletne distance. To dokazuje nova pesniška zbirka Milana Jesiha z naslovom Maršal.

Krohot

Pred dvema tednoma sem se odzval Beletrininemu povabilu na literarni večer z Milanom Jesihom. Da bo mojster sam bral svoje pesmi iz zbirke, ki je pri njih pravkar izšla, so napovedali. Kot star fan tega nisem mogel zamuditi.

Pa vendar je dogodek presegel moja pričakovanja.

Nisem si mogel misliti — niti na Milanu Jesihu —, da se je ob avtorjevem branju lastnih tekstov mogoče tako dobro zabavati. In sploh, da bi se ob branju in celo poslušanju poezije lahko nakrohotal do solz. In točno to se je zgodilo.

Za začetek, bila je obupna gneča. Bilo nas je resda samo kakšnih 15, toda glede na velikost knjigarne je to tako, kot če bi v Konzorcij prišlo 500 poslušalcev. Stadionski koncerti imajo svoje čare, klubski pa svoje — toda ta je bil v bistvu kletni, če že ne garažni.

Na smeh nam je šlo že od vsega začetka. Ker da ne bo pomote: Jesihova poezija ni kaj eksistencialnega, eksperimentalnega in ekskluzivnega, z eno besedo zateženega in/ali modernističnega. Jesihova poezija “lahkoda” — s poudarkom na O — resda ni za vsakogar, ni pa to slonokoščeni stolp za inicirane. Skorajda bi rekel, da je ljudska.

Domnevam, da premnogim ne ustreza že tematsko, jezikovno pa je tudi nadzahtevna. Je pa na vsak način zabavna. Ne smešna, ampak zabavna. Jesih ima smisel za humor, ki mu že izven lirike ni para, kaj šele v poeziji.

“Horkheimer, Habermas, Marcuse”

Tako je naše nasmihanje na literarnem večeru počasi prehajalo v hahljanje, hahljanje v smeh in smeh v krohot. In ko je prišla na vrsto najbolj huronska pesem, je zmanjkalo Jesiha samega.

Ko je prebral prvi verz — “Horkheimer, Habermas, Marcuse” —, se mu je glas prelomil že pri Habermasu, mi smo pa neženirano prhnili v smeh. Jesih se je poskušal zbrati in zresniti, a zaman. Mi smo se krohotali naprej. Po kakšni minuti intermezza, ko smo si v rokave brisali solze in smrklje, mu je le nekako uspelo nadaljevati.

Céla pesem Horkheimer, Habermas, Marcuse se glasi takole:

Horkheimer, Habermas, Marcuse / in njihove navdihujoče muze / prišli so kdaj na vrt za bajto zad / na rekreacijo, teč in veslat,

in nekajkrat tudi Adorno, / ta račko je imel turbomotorno, / ki vsepovsod je gagala za njim / in puhala iz riti dizlov dim:

ni res, da bi mu kdo kaj prepovedal, / maršal je prosil zgolj, “poba sosedov / je hud astmatik in izpuh ga draži, / daj, pusti drugič reč v garaži”,

a Theo bil na strojček je navezan / — saj stroj edini ve, kaj je ljubezen —, / povrh pa je garaža, oprostite, / za bister mehanizem razžalitev.

“V Frankfurtu veva za teren ob Majni / in na lokaciji več kot sijajni,” / je rekla raca, “vi pa imejte Barje / pa pižmovke pa Mokrc pa komarje.”

Frajer. Fiksacija.

Jesihov “maršal” je skrivnostna oseba. V njem včasih prepoznavamo dejanskega Josipa Broza, tako imenovano “vijoličico belo” iz neke druge, manj subtilne poezije. Včasih je ljubimec ali mož avtorjeve matere — “najzaljše, najlepše, najbolj debele / od vseh artistk in balerin”. Včasih je temu primerno tudi oče ali vsaj očetovska figura lirskega subjekta.

A karkoli že od tega je maršal, v vsakem primeru je tudi vsemogočen. Intelektualno, vojaško, politično, socialno vsemogočen. Frajer. Fiksacija. S pravo mero ironije, seveda.

Pri tem pa nas seveda Jesih ves čas bega s svojimi dovtipi, če lahko tako rečemo odmikom od realnosti in zgodovine, kot ju poznamo. Na maršalsko uniformo — kot sugerira tudi ovitek 100+ strani debele knjižice (z 88 “pesmicami”) — je Jesih našil za cele poetične imaginarije odštekano normalnih domislic, ki pa briljantno sedejo v kontekst napol politične, napol pa psihološke lirike.

Zbirka Maršal je pesniška dekonstrukcija in rekonstrukcija zgodovine vsakdanjosti, ki smo jo živeli in preživeli v minulih 50 ali 60 letih in ki jo živimo morda še danes v spominih, vse bolj podobnih Jesihovi poeziji.

Lik in delo

Ob ponovnem prelistavanju Maršala sem za trenutek pomislil, da bi Jesiha tedanji režim gladko zaprl, če bi to knjigo objavil recimo leta 1975. Ampak seveda ne, to ni politična lirika. Daleč od tega, čeprav je blasfemična.

Je pa tudi daleč od osebnoizpovedne. Jesiha ni treba jemati prav nič bolj resno kot samega maršala (ali “maršala”). Gre za ironizirano izpoved v imenu tistih, ki ga še danes občudujejo in za njim žalujejo, obenem pa izpoved tistih, ki se jim zdi ta figura samo še za v ropotarnico cinizma.

Vse to je Jesihu uspelo. Uspelo mu je poustvariti nekakšno pervertirano jugonostalgijo sentimentalnih Titovih podložnikov, ki so se intimno šlepali na lik in delo Gospodarja.

Milan Jesih: Maršal. 88 pesmic. Založba Beletrina, 2017. ISBN 978-961-284-282-6, 113 strani, 19€.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE