V spomin Milanu Vincetiču (1957–2017): Sonce je sijalo, tudi ko ni sijalo

7.10.2017 / 06:08 3 komentarji
Ko si zaspal, sem zastrla zaveso in oblekla čarni gvant. Če bi me videl, bi rekel, da sem vedno lepša. Filal si moj ego.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bil si prvi bralec mojih fragmentov. Pred dobrim desetletjem si rekel, da zdaj vidiš breze, o katerih pišem, in cvetočo magnolijo. Čeprav je jesen, magnolije še vedno nekje cvetijo.

Pred kratkim pa si rekel, da komaj čakaš, da bom dokončala knjigo. Pograbi me smeh, ko pomislim, da si prej umrl, kot pa sem jaz dokončala svoje pisanje. Tudi ti bi se temu smejal.

Odkar sem odvrgla kožo, dragi moj, se veliko več smejim. V koži, ki ti ni prav, nima smisla živeti. To je nekaj takega, kot da se zapreš v omaro in čakaš, da te požre tema in da postaneš okostnjak. Vedel si, da se ženske levimo pogosteje in močneje kot tvoje pleme.

Gigantski okostnjak

Moj teden se je začel z okostnjaki. Če bi bila bolj pozorna, bi razbrala sporočilo. Obšla sem celo mesto, preden sem našla popolno razgledno točko, ki jo varuje gigantski okostnjak. Gigantski okostnjak, pred katerim se množice nastavljajo za Instagram, loči nebo od zemlje. Nekaj fluidnega se suče tam zgoraj, ko zaveje veter. Guliver gloda čas, čas pa gloda Guliverja.

Skovik čudnega ptiča

Toda mnogo tega ta teden je ostalo isto. Začelo se je s kapučinom in briošem, končalo pa v zavetju sapice nad umazano reko.

Nekje v daljavi sem zaslišala skovik čudnega ptiča. Prihajalo je kot odmev. V Prekmurju še vedno verjamemo, da mrtvaški ptič prinaša novico o smrti. Ko zakriči, se svet sesuje. Ali pa sestavi na novo. Mnogi se ga bojijo, drugi se ga hočejo znebiti. A kakorkoli obrneš, ptič je tam. Tudi če ga odženeš. Tudi če vanj ne verjameš. Ali še huje, če mu podrejaš vse.

Ko si zaspal, sem zastrla zaveso. Oblekla sem čarni gvant. Ne zato, ker se tako spodobi. Ne zato, ker od žalosti ne bi zmogla nositi druge barve. Ampak zato, ker je obleka lepa in ker sem dan potem, ko so te našli z očmi, ki se jih ne da več odpreti, želela obleči nekaj lepega.

Če bi me videl, bi rekel, da sem vedno lepša. Tako si zadnje leto filal moj ego, čeprav sem verjela, da v meni zares vidiš lepoto vseh tistih, s katerimi si me primerjal: Eno Begović in angelsko milino.

Izjokana nemoč za novo moč

Obleka je bila primerna, da v njej napišem nekaj zapomnljivega. Ti bi verjetno rekel, kaj pišem o starem hropcu, prdcu in podobne. Naj se ganjam za mladimi žrebci. Kaj hodijo te mlade punce teč, si govoril, dajte raje svoja telesa na ogled lepotcem.

Strinjala sem se s teboj. Kljub vsemu nisem nehala teči. V Murakamijevem slogu je tek samo vaja za pisanje.

Prebedela sem noč in izjokala nemoč vse do vnovične moči. Sedela sem za kamnito mizo, si oblizovala slane ustnice in gledala metulja v naletu, ki sta me skrivnostno zasledovala. Pomislila sem, da si ti. Da si se iz kokona preobrazil v metulja.

Potem pa sem zaslišala tvoj glas, češ, kakšne neumnosti so to. Nikoli nisi verjel v stvari onstran logike. Toda ne moreš pesniti o osamljenih spodnjicah, če globoko v sebi ne dojemaš stvari tudi izven razuma.

Hribi so se pomikali v daljavi kakor karavana. Helikopter na nebu je štel morebitne teroriste. Novi ugledni gostje pred mojo toskansko vilo. Spomnila sem se, da si vedno govoril, da je Prekmurje zanimivo samo iz helikopterja.

Poleti si mi rekel, da je treba potegniti črto, ko je konec. Da je takih, kot je on, na stotine. Ko je konec, je treba ljudi spustiti. Pravil si iz izkušnje s principesso. Jaz pa sem rekla, da ne slišim smeha tvoje Beatrice.

Milan Vincetič s sosedo Karmen. — [Fotografija iz osebnega arhiva Karmen Murnc.]

Osladne besede in jokajoči emotikoni

Po mojem bi znorel, če bi videl, kaj vse so te dni pisali o tebi na Facebooku. Osladne besede in jokajoči emotikoni. Morda bi bil čisto majčkeno tudi vesel. Videla sem, da se ti je na ustih zarisoval blag nasmešek, ko ti je bilo zaradi neke stvari, ki ti je navidez šla na živce, v resnici tudi prijetno. 

Danes te bodo formalno pokopali. Jaz pa se bom od tebe zvečer poslovila v pivnici James Joyce. Pa saj ga nikoli nisem maral, bi rekel. Počakaj, no, zato bom najverjetneje izbrala pivnico Lena mačka. Pristoji tvojemu imenu. Tvoj Tačko te je vedno krempljal po prstih, ko si pisal zgodaj ob sobotnih jutrih. Kakšno uro pozneje si z menoj razpredal ob kavi.

Tvoja soseda je bila ob desetih namazana z rdečo šminko. Smejali smo se njenim pripombam in tvojemu unikatnemu smislu za humor. Sonce je sijalo, tudi ko v resnici ni sijalo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE