Ko stereotip ne (z)greši: Kdo si, ki v japonkah greš na Grintovec?
Stereotipi veljajo za enostranske in posplošene. So nekakšna osnova za izmaličenje realnosti na podlagi pomanjkljivih informacij.
Predsodki, ki jih mnogi niti ne ločujejo od stereotipov — podobno kot ne ločujejo morale od etike, kar pa jih ne ovira pri deliričnem zgražanju nad pomanjkanjem vrednot sodobne družbe —, pa sploh veljajo za pot v mentalno pogubo in idejno izničenje.
Pa čeravno gre samo za povečini nepogrešljive poskuse poenostavljanja sveta, od nekdaj preveč zapletenega, da bi sploh lahko o njem razmišljali, ne da bi hkrati prihajali z vsako novo trditvijo v navzkriž s katero od predhodnih.
Kot bi bila resnica zgodovinski mit. Ali konstrukt filozofije. Zato tudi dodobra odtujena od ljudi, domnevno zakrknjenih v svoji mračni nevednosti in emocionalni togosti.
Nekaj malega poletne motivike
A če naj takšen koncept zares ponotranjimo, lahko prepričanje, do so socialni stereotipi praviloma zapolnjeni z negativnimi predstavami in kvarno iracionalnostjo, zvedemo na povsem običajen … — stereotip. Nekakšen pozerski uvid ljudi, ki verjamejo, da vidijo dlje in čutijo globlje.
Je pa pod gosto kopreno zatajevane ironije mogoče opaziti skrivenčene ročice nelagodja, ko se stereotip, ne kriv ne dolžen v svojem jedru, potrdi. In je vaša domneva, porojena iz kombinacije izkušenj, znanj, spremljanja dnevnih novic in poznavanja statistike enostavno pravilna.
Nekaj malega poletne motivike:
- V osrčju Krka je bil tip na kolesu pri 38°C res Slovenec, rekreativec.
- Par, ki se je v japonkah odpravil na Grintovec, je bil res doma s Češke.
- Voznik kombija, ki je namerno zagazil v množico na znameniti ulici v srcu svobodoljubne Barcelone, je res prisegal na Alaha.
- Tisti rdečelasec, ki je malo po polnoči mrtvo pijan obvisel na podstavku Prešernovega spomenika, je bil res Anglež.
Zakaj viski?
Občutek je, da se resničnost kar rada nekoliko privoščljivo roga gonji zoper stereotipe, ki navsezadnje niso scela imuni na bolj ali manj neformalne socialne interakcije med ljudmi. Z različno intenzivnostjo tako prispevajo h konstituiranju identitete posameznikov in skupin, življenje pa skušajo narediti bolj obvladljivo. In ustvariti smisel v svetu, ki se neredko zdi prav smisla oropan.
V obvladovanje malce drugačnega smisla so se pred leti zagnali tudi študenti z neke priznane ameriške univerze, ki je gostila slavnega pesnika. Ambiciozna mladina — vajena, da mora v vsaki stvari še tako bizarnega značaja (bistvo se vendar skriva v majhnih stvareh, stereotipno razmišljanje pa je intelektualni greh) poiskati višji smisel in globlji pomen — se je podala na interpretacijsko pot. In med drugim razmišljala, kakšni vzgibi so vodili avtorja, da je na konec neke svoje pesmi postavil viski (v angleščini “whisky”) oziroma kakšno širokogrudnost simbolike gre v tem viskiju iskati.
Poslušal jih je z zadovoljstvom, idej je bilo veliko, povezave z močnimi zgodovinskimi osebnostmi in njihovimi afinitetami do te pijače so se zvračale druga čez drugo. Naposled pa jim je le izdal, da se je za viski odločil preprosto zato, ker ni bil čisto prepričan, kako se pravilno napiše konjak (“cognac”).
Nauk kolumne
Ni treba vselej gledati pod površino in obsedeno iskati skrite pomene, ker jih velikokrat enostavno — ni. Stvari so točno takšne, kakršne so videti. Vse ostalo je kvečjemu prestiž prostočasnega, morda pa tudi dobro plačanega intelektualiziranja.