6 hashtagov kdor-ne-skače-ni-slovenstva na Kongresnem trgu: Smo ali so?

V ponedeljek zvečer bil na sprejemu naših košarkarjev na Kongresnem trgu. Ljudi se je trlo. Z vsem trenjem med T-jem in R-jem, kar ga je.

Osebno nisem med večjimi športnimi navdušenci, ampak za tokratno čudo to ni bil pogoj za prisotnost. Dovolj je bilo, da si Slovenc.

Here we go.

Naj začnem z eksperimentom, ki gre takole: Koliko liberalnih, kozmpolitskih, feminističnih, marksističnih in politično korektnih premis zataji navijač, ki skandira: “Kdor ne skače, ni Slovenc!”?

Pravi revolucionar se ne zabava

• Na narodnosti utemeljena identiteta (in z njo politična ureditev) je anahronizem 19. in 20. stoletja, ki so jo danes povozili (enotna) kulturna logika poznega kapitalizma, globalna ekonomska prepletenost in porajajoča se svetovna civilna skupnost na internetu. — #liberalc #kozmopolit
• Ob takšnih megadosežkih se rada porajajo rasno večvrednostna, retorična vprašanja v stilu: “Mar ni v Slovencih nekaj, kar nas dela res dobre?” — “Slovenci smo res sposoben narod!” — To implicira, da naša kri in geni odločilno pripomorejo k našim “sicer praktično nemogočim dosežkom”. — #SayNoToRacism
• Zakaj bi moral biti Slovenc, da navijaš za Slovenijo? Postavljanje tega pogoja je diskriminatorno do slovenskih državljanov drugih narodnosti. “Saj smo [leta] 2017!” kot bi rekel Trudeau: “Danes je multikulturnost oz. multinacionalnost prej pravilo kot izjema.” — #multikulti
• Če hočeš bit Slovenc, moraš bit najprej moški. Moški so namreč nosilci naroda, ženske pa sinove (sic!) naroda samo rojevajo. — #feminizem
• “Kdor ne skače, …” je lahko diskriminacija invalidov, ki ne morejo skakati. — #PC
• Nisi pravi levičar, če v navijaški evforiji ne boš videl distrakcije, ki jo globalni kapitalistični sistem ponuja zatiranim množicam, da bi preprečil, da spregledajo svojo lastno bedo. Ker ne. Pravi revolucionar se ne zabava. On kontemplira družbeno nepravičnost. Zabava je opij za ljudstvo in zastira pogleda na razredni boj. — #Marx

Čigava je sploh zmaga?

Pa še kaj bi se našlo. Nekaj iz polja zdravorazumskega razmisleka. Recimo o tem, čigava je sploh zmaga.

Jutro po velikem uspehu slovenske reprezentance sem kolegu pokomentiral: “No, glej, zmagali smo.” — Pa je rekel: “Ne, zmagali so.”

Lahko sem mu samo pritrdil. Spomnil sem se namreč brezveznikov, s katerimi smo si večer prej delili kafič in ki so surovo bentili nad sodniki, preklinjali srbske reprezentante in naploh reprezentirali svojo kvazimoč.

To ni naša zmaga. Ta zmaga pripada garačem. Talentiranim, vztrajnim, močnim, sposobnim. Ljudem, kakršni so naši košarkarji. To ni zmaga brezveznikov, ki v življenju niso nič dosegli.

Ob misli, da si tole zmago lasti na tisoče takšnih, me je spreletel srh nepravičnosti.

Grešni ljudje

Bodi dovolj kritičnosti. Gremo še na drugo stran.

Normalno, da se človek identificira s tem, kar mu je blizu in kar mu za identifikacijo ponujajo, in ne nujno s tem, kar bi bilo po ne vem kakšnem abstraktnem razmisleku najbolj družbeno koristno in pravično. Saj smo vendar samo grešni ljudje, kot pravilno uči krščanstvo, ne pa kakšni idealni umi ali celo bogovi.

Po drugi strani pa je popolnoma naravno, da se človek kdaj pa kdaj pozabava, razvedri. Seveda!

Res pa je tudi, da se vsa ta evforija ob zlati medalji slovenskih košarkarjev za mnoge navdušence ne odvija v območju zabave in razvedrila, ampak v območju smisla. Če to upoštevamo, levičarska pripomba o športu kot distrakciji še zdaleč ni brez soli.

Svaka čast!

Sam sem se v množici navijačev zalotil, da mi besede in vzkliki kar nekako niso šli iz ust. Ali nisem pravi Slovenc? Morda pa samo nisem bil dovolj sproščen? Ali morda ne v dovolj pravi družbi? Mi je manjkala piksna piva v roki?

Slavja kot to v ponedeljek na Kongresnem trgu so lakmusov papir, ki ti pokaže, v kolikšni meri si človek starih bogov in koliko novih. In priznam: ko v teh dneh od vsepovsod poslušamo, da smo evropski prvaki, ne vem točno, v kateri del srca naj si pripnem to očitno res veselo novico.

Na koncu pa — kot se spodobi za tovrstne spise in kot v resnici velja: “Svaka čast, ekipa!”

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Pisane reči, mak in menuet v torek, 19. septembra 2017, pod naslovom Ko to tamo raja?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.