Butl in butl s hashtagom: Realno in virtualno politično zmerjanje

19.9.2017 / 06:10 1 komentar
Predstavljajmo si, da bi sredi burne razprave v DZ Janša Cerarju zabrusil v obraz, da je “butl”. Na Twitterju pa lahko?!
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pred dvanajstimi leti je v Sloveniji nastala peticija z naslovom Sovražni govor se širi po državi — iz [D]ržavnega zbora. Z njo je več kot 350 posameznikov iz akademskih, kulturnih, medijskih in drugih krogov obsodilo žaljive izjave poslancev, izrečene v parlamentu.

Ja, bil je to čas predlogov, da je treba pregledati mednožja poslank, in Jelinčičevih vabil na ples s puškomitraljezom.

Evfemistično rečeno, številne študije zadnjih let so pokazale na neposredno korelacijo med besednjakom poslancev in diskurzivnimi navadami državljanov. V tem smislu, da je to, kar je izrečeno v parlamentu, tudi družbeno legitimno in sprejemljivo. Poslance se splača posnemati. In tudi jih posnemajo. Če lahko poslanci, lahko tudi mi, hitro postane vodilo ljudstva.

Danes so se mnogi, če že ne vsi poslanci naselili tudi na socialna omrežja. Še več! S sovražnim govorom na njih briljirajo prav tisti, ki sploh ne utegnejo več v parlament.

Kultura žaljenja

Sovraštvo in sovražni govor je v veliki meri nadomestila kultura žaljenja, sramotenja in blatenja. Obstajajo različne vrste diskreditacij, politični jezik prinaša vedno bolj pestre registre uporabe žaljivk.

Na družbenih omrežjih so ponavadi še ostrejše in izrazitejše. Tudi zato, ker virtualne žalitve obravnavamo z drugimi vatli.

Predstavljajmo si, da bi sredi burne razprave v Državnem zboru vodja opozicije predsedniku vlade zabrusil v obraz kakšno težko besedo. Recimo, da bi mu rekel, da je “butelj” oz. “butl”.

Čeprav smo v zadnjem desetletju začeli rapidno izgubljati senzibilnost za diskreditacijski diskurz in ga — tudi s pomočjo anemičnih novinarjev — normalizirali, bi takšno zmerjanje v parlamentu najbrž veljalo za precejšen verbalni eksces.

Ali še obstaja meja, do katere lahko politik gre? Mu državljani še odmerijo kazen, če jo prestopi? Ali žalitve, posmehovanje in politično nekorektne cinizme še vedno konsenzualno obsojamo?

Rutina

Ker danes je drugačen čas. Takšen, kakršnega smo si dovolili. Žalitve so postale rutina, za katero pričakujemo pohvalo in ploskanje. Tarče sramotenja in ponižanja so postale dvojne žrtve. Politiki kar tekmujejo, kdo bo izrekel bolj žaltavo in požel aplavz.
Poglejmo si za ilustracijo verbalni tviteraški duel med predsednikom vlade in prvakom SDS. Se opravičujem: že sama beseda “duel” implicira ekvidistanco, ki ji poskušam oporekati.

Kako se je Janez Janša odzval na Cerarjev tvit, da je SDS “stranka preteklosti, ki želi v državljanih vzbujati strah pred vsem, kar je za Slovenijo dobro. Jaz sem proti takšni politiki.”?

Iz pedagoških razlogov sem njegovo reakcijo na Mira Cerarja že navedel: napisal je, da je “butl” — s hashtagom.

Sovražni in sovraštveni govor

Ne samo, da imamo ob sovražnem govoru tudi sovraštveni govor, ki je zaradi svoje izmuzljivosti vsaj enako nevaren fenomen. Ne samo, da govorica sovraštva, kompromitacij, zasmehovanj in sramotenja za nas na žalost ni izziv, vreden obsodbe in družbenih sankcij.

Ne! Razvili smo celo razvili dvojne kriterije: če se dogaja na socialnih omrežjih, to obravnavamo kot benigno tvorbo, ki ji ni treba posvečati posebne pozornosti.

Če bi Janša za Cerarja uporabil izraz “butl” v javnem nastopu oz. v živo, bi takšno osebno žalitev obravnavali resneje kot v primeru, ko gre za virtualno zaničevanje. Ob tem si tudi zlahka predstavljamo, da takšni izrazi ostajajo medijsko spregledani samo zato, ker niso “realni”.

Sporočilni učinek

Razkorak med virtualnimi in realnimi žaljivkami pomeni dvoje.

Sporočilni učinek je v obeh primerih sicer enak — Cerar je pač “butl”. Toda zaradi medijske abstinence je za politika zato delikatnejša, bolj nekorektna sporočila bolj varno lansirati na družbenih omrežjih, ker se tako uspešneje izognejo graji.

Toda žaljivost in sramotenje po drugi strani počasi, a odločno vstopata skozi glavna vrata. Virtualna omrežja dajejo politikom pogum, da svoj žargon širijo v hram demokracije.

V tem smislu danes več ne drži več tisto staro spoznanje. Sovražni in sovraštveni govor se ne širita iz parlamenta, temveč vanj prihajata z družbenih omrežij.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 17. septembra 2017, pod naslovom Miro Cerar je butl. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE