Strelski jarek. Noč. Vojak si prižge cigareto. Prvi dim. In krogla v glavo.
Nadaljevanje včerajšnjega teksta Vlada obstruira DZ (1.): Cerar bo sam poskrbel za vse, kar hoče Plenković.
Spomnim se nekega vojnega filma, v katerem si vojak v strelskem jarku ponoči prižge cigareto. Ko potegne prvi dim, dobi sovražnikovo kroglo v čelo.
To je to.
Mahničeva nesojena seja ni bila nekaj, za kar bi javnost morala vedeti, da je bilo sploh sklicano. Tema, o kateri so nameravali govoriti, ni nekaj, o čemer bi javnost morala biti informirana. Vsaj ne promptno. Ker gre za občutljive informacije, bi moralo biti v interesu vseh pristojnih oseb in organov, da do nadaljnega tudi ostanejo zaupne. Nobenega razloga ni, da o tej zadevi diskutira in se dela pametnega pol Slovenije.
Še tem bolj nesmiselno je, da smo s tem cirkusom izdali Hrvatom, kako o našem sporu razmišljamo, kako se pripravljamo, če bi eskaliral, itd.
Puščati nasprotnika v nevednosti glede potez, ki jih nameravaš povleči ali o njih vsaj razmišljaš, je prva lekcija vsake strategije. Ne nujno vojaške.
Perverzija varnostne logike
Očitati opoziciji vojno hujskaštvo je skratka perverzija varnostne logike, da nasprotniku ne smemo izdajati informacij v zvezi s tem, kaj nameravamo, razen če jim namerno podtaknemo zavajajoče ali celo lažne informacije.
Perverzija zato, ker je koaliciji amaterskih dušebrižniških mirovnikov nerodno, kaj si bodo Hrvati o nas mislili, če bodo poslanci na neki obskurni seji — ki normalnih državljanov (na obeh straneh meje) sploh ne zanima — debatirali o pripravljenosti naših oboroženih sil in njihovem ravnanju v primeru zaostritve odnosov. Ker da bo to izpadlo kot rožljanje z orožjem.
Pa tudi če bi izpadlo. Zakaj pa ne?
Nove manire in navade, če že ne poslovnik
Čeprav mislim, da je treba tokrat dati vso podporo opoziciji oz. SDS, pa imam v zvezi s tem vendarle naslednjo pripombo.
Dobro me poslušajte. Eni in drugi.
Poslanci bi morali spremeniti vsaj manire in navade, če že ne poslovnika. Seja, ki jo je zaman sklical Mahnič, bi bila zaprta za javnost. Jasno. Toda očitno to ni dovolj. Že sam sklic seje ne bi smel priti v javnost — ker kakor hitro je prišel, je v pogojih medijsko-politične informacijske histerije postal top tema, ki jo je zasenčil samo EuroBasket.
V Sloveniji ne znamo tega handlati. V Sloveniji imamo marginalne psevdointelektualne in psevdočuvajske, v resnici pa politikantske organizacije, ki jih nekateri mediji citirajo samo zato, ker se jim zdi vsaka opozicija do opozicije vredna Nobelove nagrade za mir ali vsaj pulitzerja.
Opozicija po svoji strani preveč rada in preveč nepremišljeno izkorišča sleherno priložnost za nasprotovanje koaliciji in ne razmišlja o škodi, ki jo lahko naredi z obešanjem problema na veliki zvon.
Koalicija sama pa se zna spet na to odzvati z najbolj neverjetnimi in antidemokratičnimi procedurami, kot da ne bi imeli ustavnega pravnika za premiera. Vse skupaj pa seveda služi učinkovitosti političnih ribarij. Permanentna volilna kampanja.
Predvsem pa je problem v tem, da slovenski zunanjepolitični oz. nacionalni interesi kotirajo bistveno nižje kot kratkoročni, parcialni interesi strank.
Med 1. svetovno vojno sta Louis in Antoinette Thuillier iz Vignacourta v departmaju Soma v severovzhodni Franciji fotografirala britanske vojake in printe kot razglednice pošiljala njihovim domačim. Na fotografiji (levo) boksar in inženirec Arthur Vanderstock iz vezistične čete 1. avstralske divizije.
Sitno brojim
Preden bo Mahnič sklical naslednjo sejo o kakšni taki občutljivi temi, naj se prej posvetuje z ministrico za obrambo in po potrebi tudi s Cerarjem in šele potem diskretno skliče sejo. Naj se dogovorijo, da javnosti ne bodo (takoj) obveščali o seji sploh — četudi bo zaprta za javnost —, ali če že, da si bodo za fasado izmislili benignejšo temo, ki se nikomur ne bo zdela sporna. Da ne bi škodili zunanjepolitičnim interesom države. Bomo že preživeli, če se nam bodo v interesu države malo in neškodljivo zlagali. Transparentnost je itak precenjena.
Pa da ne pozabim:
Berem pri Petru Jančiču, da je v karavli na Trdinovem vrhu — z arbitražno razsodbo dosojenem Hrvaški — še vedno nekaj slovenskih vojakov.
Kaj tam počnejo? Ali tudi Slovenija ne priznava Arbitražne razsodbe? Zakaj Cerar ter Katičeva in Erjavec ne ukrepajo? So pozabili, da imamo zdaj nelegalno stacionirane vojake na tujem ozemlju? In kaj nenazadnje čaka vrhovni poveljnik Borut Pahor?
Tistega kuclja ne rabimo, še manj na njem deset oboroženih mož. Ukažimo umik in dajmo zgled. In če je malo verjetno, da bi ta gesta ganila Hrvate, lahko vsaj naredimo vtis pred nekom drugim.
Res upam, da fantje na Sveti Geri sitno brojijo.
Konec.