Še nekaj nasvetov mamicam in atijem (in tršicam) o otrokom prijazni vzgoji

Zadnja kolumna je očitno razjezila kup ljudi. Mamice. In očije. Ki bi radi bili mamice. In tovarišice v vrtcih in v šolah. 

Zato moram napisati še nekaj o posledicah otroku prijazne, torej narcistične vzgoje in socializacije.

Ugotovitve niso moje. Predvsem gre za ugotovitve Heinza Kohuta in Otta Kernberga. Ki sta jih objavila v vrsti knjig, ki si jih zgrožene mamice in očiji in tršice lahko preberejo. Če sploh kaj berejo. Če ne izhajajo samo iz osebnih zamer in frustracij. Za mnoge od njih je namreč značilno, da niso bili dobri učenci. In da šole niso marali. Kar je v njih pustilo posledice. Tudi v obliki frustracij. In poškodb.

Toda izhajati iz lastnih okusov, frustracij in poškodb praviloma ni produktivno izhodišče.

Vzgoja in socializacija

Analiza vzgoje otrok v različnih družbah in kulturah kaže, da ni socializacije, ki otroka ne bi socialno poškodovala. Poleg dobrih, za otroka produktivnih rezultatov pušča vzgoja na otrocih tudi negativne posledice in rezultate.

Ko danes zagovarjamo ali zavračano eno ali drugo obliko vzgoje in socializacije, je seveda najlaže izpostavljati samo negativne ali samo pozitivne učinke in posledice. To danes delamo, ko govorimo o tradicionalni socializaciji z dvotirno vzgojo — z očetovsko avtoriteto in s kaznovanjem otrok.

Toda ljudje, ki radi poenostavljajo, ne vidijo, da se tako pozitivne kot negativne posledice vzgoje in socializacije pojavljajo istočasno. To pomeni, da je treba skupaj presojati tako pozitivne kot tudi negativne rezultate vsakokratne socializacije in vzgoje otrok.

Zato je tistim, ki na dolgo in široko navajajo pozitivne posledice otroku prijazne vzgoje in socializacije otrok, treba pojasniti vsaj najpomembnejše negativne rezultate.

Poleg tistih, ki smo jih omenili že zadnjič — torej otrokovo nepripravljenost na življenje v družbi, ki se ne bo ukvarjala s tem, kako ga osrečiti — gre še za celo vrsto drugih posledic.

Neartikulirana tesnoba in Ameriški psiho

Če naštejem samo najpomembnejše, gre za naslednje:

• Za ljudi, ki so bili socializirani in vzgajani “prijazno”, je značilna trajna prisotnost neartikulirane tesnobe. Torej tesnobe, ki nima pravega vzroka.

Nadalje je za njih značilna hkratna prisotnost cele vrste nevrotičnih in psihotičnih simptomov:

• Niso zmožni vzpostavljati odnosov do ljudi, saj druge ljudi — najprej starše! — vidijo kot predmete za uporabo.
• Ne poznajo empatije in niso zmožni empatičnih odnosov. Niso zmožni čustvene navezanosti na druge. Tudi ne pozneje na lastnega partnerja. Lastno družino. In lastne otroke.
• V resnici se bojijo globljih odnosov z ljudmi. In se jim zato izogibajo. V tem smislu imajo z drugimi naprimer “samo seks”. Zato je za njih značilno promiskuitetno spolno življenje.

Če ne veste, kaj to je, si morda preberite roman Ameriški psiho.

• Stik z drugo osebo jim je nedosgljiv. Druge osebe lahko le uporabljajo in/ali zlorabljajo. Seksualno. In drugače. Ne morejo pa imeti do nje kakršnekoli čustvene navezanosti.
• Nimajo vesti. Namesto vesti jih vodi sadomazohistični nadjaz. Kako to deluje, je nedavno na 1. programu TVS jasno opisalo neko dekle, ki se je rezalo.

Sadomazohistični nadjaz posameznika in posameznico, ki ga ima, za vsak neuspeh disproporcionalno kruto kaznuje. Kot je povedalo dekle: rezala se je tudi za majhne neuspehe in poraze.

• Naprej: ker nimajo vesti, nimajo notranjega kompasa, ki bi jih usmerjal, kako je treba delovati. Njihovo delovanje namesto vesti usmerja socialni aplavz. Aplavz je za njih motiv, da brez vsakega moralnega zadržka naredijo karkoli.
• Če aplavza ni, pa uporabljajo tehnike pozabe. Drogo. Antidepresive. Alkohol. Virtualno realnost. Karkoli, kar jim omogoči pozabiti, da niso center sveta. Da niso najboljši. Da niso srečni.

Kultura narcizma

In še bi lahko naštevala. A moram zaradi prostora nehati.

Upam, da sem naštela dovolj posledic, da se bodo nad otroku prijazno vzgojo navdušene mamice, atiji in tršice zamislili. In dojeli, da za neproblematičnim videzom tičijo nadvse problematične posledice. Ki so tisto, kar bo njihov za srečo vzgajan otrok moral živeti vse življenje. Preživi jih le redkokdo.

Samo še nasvet tršicam, ki hodijo v ZDA gledat, kako to delajo Američani. In ki se navdušujejo nad tem, kar vidijo. Ker to pač ustreza njihovemu osebnemu okusu. In ki prihajajo do sklepa, da mi šele odkrivamo, kar imajo v ZDA že vse razdelano.

Ne gre za to, ali je komu kak izoliran element vzgoje ali neka šolska praksa všeč. Gre za dolgoročne posledice, ki jih navidez dobre izolirane prakse proizvajajo. Ali povedano drugače: treba se je vprašati, ali tudi pri nas želimo rezultate, ki jih te navidez dobre prakse ameriških šol proizvajajo.

Če ne veste, za kakšne rezultate gre, si preberite Kulturo narcisizma Christopherja Lascha. Ali oglejte film Gusa Van Santa Slon.