Pahorju, kar je Pahorjevega: Živé naj vsi naródi, sosedu pa naj krava crkne
Komaj je Erjavec napovedal, da bo Slovenija blokirala članstvo Hrvaške v OECD, že so se pojavile kritike, da gre za “gromovniško diplomacijo” — češ, najprej je že takratni premier Pahor zavozil s podpisom arbitražnega sporazuma sploh, potem smo zavozili še s kontaminiranjem arbitražnega procesa, zdaj pa bomo Hrvaško izsiljevali s sklicevanjem na pravno državo oz. spoštovanje mednarodnega prava.
Res ne vem, v čem je problem. No, vem. Gre za to, da se zunanjepolitični komentatorji praviloma delajo pametnejše od zunanjih ministrov. Nerodno pri vsem skupaj je, da pri taki deklici za vse, kot jo imamo zadnjih nekaj let v Mladiki, to niti ni tako zelo težko ali celo nemogoče.
A to ni poanta. Poanta je v slovenskem talentu za razprtije, obkladanje z očitki in prevaljevanje odgovornosti na druge. Ta se je pokazal takoj, ko je arbitražno sodišče konec junija objavilo razsodbo.
Hrvaška lekcija
To je še razumljivo, da so bili nekateri z odločitvijo zadovoljni, drugi pa ne, ker so pač možne različne pravne in politične interpretacije razsodbe.
Toda medsebojno obstreljevanje na slovenski strani fronte je šlo tako daleč, da je celo najbolj brezbrižnim patriotom moralo postati jasno, da tako neenotni pri Hrvatih že ne bomo nič dosegli pri implementaciji arbitraže.
Po drugi strani pa je bilo jasno, da Hrvati reagirajo drugače. Oni držijo skupaj. V tem so veliko bolj spretni (in pametni) kot mi. Ves narod deluje kot ekipa. Najbolj eksotična in ekstremna mnenja, ki si jih s tem v zvezi kdo od njih privošči, so humorno pokroviteljske pripombe, da se jim pa res ni splačalo tožariti v Haagu za toliko sardel v Savudrijski vali, kot jih odrasel Hrvat pojé za kosilo.
Ker ko pri nas nanese na narodno enotnost, govoričimo o škodljivi glajhšaltanosti mnenj ali trendy rečeno vsegliharstvu, pravici do ugovora, nacionalizmu, ksenofobiji itd. Slovenci hočemo biti do nasprotnikov ali — tehnično gledano — sovražnikov prijazni. Ne vrag, le sosed bo mejak. Živé naj vsi naródi (sosedu pa naj krava crkne). To tako plemenito zveni, da smo si te verze izbrali celo za himno! A kaj, ko je sosed včasih proti naši volji hočeš-nočeš vrag.
Pahor kot žrtev politične korektnosti
Problem slovenskega odnosa do arbitraže in razsodbe ni toliko v njunih mednarodnopravnih in mednarodnopolitičnih implikacijah. Problem je predvsem notranjepolitičen.
Po skoraj osmih letih od podpisa arbitražnega sporazuma se ne spodobi priznati, da ima zasluge zanj skoraj izključno Borut Pahor — če že ne tedanja, še danes osovražena in prezirana vlada, ki je po lastni krivdi in neumnosti predčasno in neslavno končala svoj mandat in obveljala za morda najslabšo vlado v že tako ali tako neslavni zgodovini slovenskih vlad.
Slovenci so zlopamtilo. Danes, ko je Pahor proti vsem pričakovanjem že drugič predsedniški kandidat (in to favorit) — ker samo spomnimo se posmeha in ogorčenja, ko se je po svojem premierskem fiasku po manj kot letu dni odločil za predsednikovanje — ne bi bilo politično korektno, da bi mu priznavali kakršnekoli zasluge iz preteklosti.
Mediji se na to politično korektnost sicer požvižgajo, toda za nič na svetu ne bodo politiku priznali zaslug iz preteklosti. Še posebej ne takemu, ki nosi krivdo tudi kaj slabega.
Slovenci so zlopamtilo. Danes, ko je Pahor proti vsem pričakovanjem že drugič predsedniški kandidat (in to favorit) — ker samo spomnimo se posmeha in ogorčenja, ko se je po svojem premierskem fiasku po manj kot letu dni odločil za predsednikovanje — ne bi bilo politično korektno, da bi mu priznavali kakršnekoli zasluge iz preteklosti.
Nekaj zavozil, vse zavozil?
Slovenci ne pustijo veljati, da lahko ima politik, ki mu morda upravičeno očitajo cel kup stvari, vendarle zasluge za kaj drugega. Ampak ne. Če gre za Pahorja kot neuspešnega predsednika vlade — pa še z Golobičem, Kresalovo, Erjavcem za nameček v koaliciji, ker saj zanje vemo, kakšni so, kajneda, in kaj vse so kot nesposobneži zavozili (če ne še kaj hujšega) —, potem mu niti politični zavezniki ali vsaj simpatizerji, kaj šele nasprotniki ne morejo priznati nobene zasluge za nobeno stvar.
V Sloveniji je nemogoče, če že ne prepovedano reči: to si zavozil, to si pa super naredil. Ne. To je pri nas logično nemogoče. Če si nekaj zavozil, si zavozil vse. Ne moreš nekaj zavoziti, nekaj pa odlično opraviti. Matematično bi lahko rekli, da v Sloveniji vedno obvelja najslabši možni skupni imenovalec
Tako da ja: jaz sem takoj za, da Hrvate blokiramo pri članstvu v tem fantomskem, za države à la Slovenija ali Hrvaška prestižnem klubu, ki mu rečejo OECD. Če so tako nori kot mi, da si od tega ne vem kaj obetajo, potem pa se naj kar sekirajo.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 28. maja 2017, pod prbližno istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.