Kar dva Benjamina Clementinea v KŠ: Dobra glasba vedno priplava na površje

6.9.2017 / 06:08 Komentiraj
Dojeli smo to melanholično zabavno zimo diskontenta nove glasbene generacije, ki tudi starejšim pove več kot vrstniki.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Je rekel in povedal vse: “Never in the field of human affection / Had so much been given for so few attention”.
Ne vem, ali je Benjamin Clementine v Kinu Šiška odpel mojo najljubšo pesem Winston Churchill’s Boy — s prejšnjega, prvega albuma At Least For Now —, v kateri za hip zaslišim Jacquesa Brela (“où l’amour sera roi, où l’amour sera loi, où tu seras reine”). Morda sem jo zamudil. Za nekaj časa sem namreč moral ven na zrak, ker me je v nabito polni in prešvicani dvorani obšla slabost, potem pa sem se zunaj še zaklepetal. Potem je bilo v redu.

Sicer pa obstajata dva Benjamina Clementinea: en studijski in en koncertni. Na posnetkih sentimentalen, intelektualen, melodičen in misteriozen, v besedilih nekoliko turoben, vrhunsko zaranžiran in sproduciran pop. V živo pa trda, rockerska, ritmična, na trenutke skoraj plesna in vsakem primeru vesela glasbena atrakcija s humorjem povezovalnega nakladanja. Kot da se za koncert popolnoma prearanžira.

Novokomponirani, idiosinkretični kantavtor/crooner z bendom

Pri vseh oznakah in opisih, ki sem jih v zadnjem času zasledil o Benjaminu Clementineu, se mi zdi, da bi še najbolj ustrezala tista, ki sem mu jo za šankom v Kinu Šiška podelil jaz sam: da je novokomponirani, idiosinkretični kantavtor/crooner z bendom. Karkoli že o njem povemo, nikar ne uporabljajmo žanrskih klasifikacij in primerjav z drugimi glasbeniki.

Tako so ga wikipedično reklamirali na spletni strani Kina Šiška:

“Vokalist v rangu Leonarda Cohena in Nine Simone s strastjo Edith Piaf. Ljubljenec Paula McCartneyja, Zanea Lowa in Davida Byrna.”

Cohen? No, ja. Nina Simone. No, ja, ta smoky voice. Na studijskih posnetkih zagotovo. V živo pa me je njegov glas bolj spominjal na Jimmyja Scotta (1925–2014). (Od človeka, ki zaradi Kallmannovega sindroma ni mutiral, morate slišati vsaj ta album.) Edith Piaf? No, ja, zakaj ne raje Björk, če že omenjajo strast?

Pa who the fuck is Zane Lowe in kaj potem, če je DJ? Byrne pa ima zagotovo dober nos. Po njegovi zaslugi sem odkril St. Vincentki je super.

Kar mene zadeva, je bil Benjamin Clementine zame pravo glasbeno odkritje. Res je, da sem ponavadi med latecomerji — a se zato potem tem bolj zapalim.

Levo prvi album Benjamina Clementinea iz leta 2015 z naslovom At Least For Now. Desno novi, ki izide 15. septembra letos, z naslovom I Tell A Fly.

Stili, žanri, moodi, verzije, priredbe …

Benjamin Clementine me bolj kot na zgoraj omenjene izvajalce — ki so v bistvu samo marketinške nalepke za targetiranje že obstoječih segmentov publike (ker ne vejo, kam bi ga pozicionirali) — spominja na letošnjega evrovizijskega zmagovalca Salvadorja Sobrala.

Primerjava je navidez za lase privlečena. Še posebej glasbeno. Kaj neki bi lahko imela skupnega Portugalčev metaromantični, hipsterski fado in Benjaminovo neo-alter-Britpop šansonjiranje?

Toda iz perspektive starejšega konzumenta, ki se je že marsičesa naposlušal, si je mlada generacija glasbenikov podobna v tem, da igrajo po vseh doslej veljavnih kriterijih čudno, toda nenavadno privlačno glasbo.

Občutek, da smo vse skupaj v nekih drugih stilih, žanrih, moodih, verzijah, priredbah nekoč davno že slišali, ni napačen. Ta generacija se je znašla v situaciji, ko ne morejo več biti velike glasbene ikone in legende — pa če so še taki geniji —, zato jim ne preostane drugega, kot da pop izumljajo na novo. Kot da v zgodovini še ni bilo nikoli nič izvirnega posneto.

Njihovo glasbo smo nekje, nekoč že slišali, vendar jo igrajo po svoje — le da oni sami tega ne vejo in jih ne zanima. Zato se upirajo klasifikacijam in skromno fantazirajo — kot Clementine — o tem, da [novi album I Tell A Fly, ki izide prihodnji teden, za razliko od prvega] dve ali tri leta ne bo razprodan, [ker] nikomur ne bo mar. Vseeno mi je za mojo osebno blaginjo, rad bi samo, da bi ljudje slišali mojo glasbo. Na koncu pa [je] tako ali tako ne bodo dojeli.”Zima novega nezadovoljstva

Sicer pa obstajata dva Benjamina Clementinea: en studijski in en koncertni. Kot da se za koncert popolnoma prearanžira. S koncerta v Kinu Šiška, 5. septembra 2017. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Zima novega nezadovoljstva

No, teh presenetljivih tisoč plus ljudi sinoči v Kinu Šiška jo je vendarle dojelo. Po mojem ja. Dojeli smo to melanholično zabavno zimo diskontenta nove generacije, ki starejše nagovarja bolj kot kdorkoli iz njihove generacije — ali vsaj več pove. Koncert Benjamina Clementinea je bil kulturno gledano verjetno največji alter mainstream ali mainstream alter pop dogodek v Ljubljani zadnja leta.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE