Diana 20 let po smrti: Blair je imel prav: res je bila ljudska princesa

Ali lahko 20 let po njeni smrti o princesi Diani izvemo ali povemo še kaj novega? Verjetno ne.

Lahko pa pogrevamo stare vice. Recimo: “V čem je razlika med mercedesom in lado?” — “Diana wouldn’t be seen dead in a Lada.”

Se je od 31. avgusta 1997 kaj spremenilo? Ja in ne.

Njena sinova, princa William in Harry, takrat stara 15 in 13 let, sta odrasla. Starejši je že poročen in ima s prikupno in prilagodljivo priženjenko v kraljevsko družino — ki bi lahko bila svoji nesojeni tašči samo za vzor —, dva otroka.

Princ Charles se je osem let po smrti svoje bivše žene — 13 let po separaciji in devet let po uradni ločitvi — poročil s svojo dolgoletno ljubeznijo (in predmetom tamponskega poželenja) Camillo Parker Bowles. V senci svoje 91-letne matere še vedno čaka na akcesijo.

Tony Blair, v času nesreče v Parizu novopečeni premier, avtor ponarodele sintagme o Diani kot “ljudski princesi”, je zgodovina.

Imel je prav. Ljudskih princes ni več. In jih tudi ne bo več.

31.8.1997, kronološko/faktično

• Nesreča se je zgodila ob približno 0:23.
• Henri Paul: Namestnik šefa varnosti v pariškem Ritzu (odkoder sta se Diana in Dodi tako rekoč evakuirala pred paparaci).
• Paul, precej pod vplivom alkohola, je vozil rentanega črnega mercedesa S280, letnik 1994.
• S hitrostjo 105 na uro, ko izgubi oblast nad vozilom, čelno trči v steber podvoza pod Pont de l’Alma.
• Na mestu mrtev.
• Dodi Fayed: Dianin ljubimec, sin Mohameda al-Fayeda, lastnika Harrodsa. Mednarodni playboy. Na kraju nesreče so ga zaman oživljali še 59 minut.
• Diano o izrežejo iz avta ob 1:00 in jo začnejo oživljati v rešilcu.
• Rešilec odpelje iz podvoza ob 1:41, prihod v bolnico Pitié-Salpêtrière ob 2:06.
• Ob 4. zjutraj Diano nehajo oživljati in jo razglasijo za mrtvo.
• Zjutraj se pridejo njenemu spominu v bolnico poklonit takratni francoski premier Jospin, ministra Chevènement in Kouchner (notranji in zdravstveni) in la first lady Bernadette Chirac.
• Ob 2. popoldan pride princ Charles z Dianinima starejšima sestrama. Prevzamejo krsto z Dianinimi posmrtnimi ostanki, jo naložijo na letalo in se hitro vrnejo v London.

Praktični, ti private jeti: 24 ur pred svojim zadnjim transportom — če ne štejemo furgonskega vlaka za Northamptonshire, kjer so jo pokopali na otočku sredi krajinarskega Ovalnega jezera na družinskem posestvu Althorp —, je bila Diana z Dodijem še na Sardiniji.

6.9.1997, pogreb

Če se komu ljubi na dolgo in široko podoživljati pogrebne ceremonije v Londonu, 6. septembra 1997, si lahko ogleda ta skoraj 6 ur dolgi posnetek pogrebnega sprevoda od Kensingtonske palače do Westminstrske opatije, kjer je bila ob 11:00 zadušnica (z naslednjim programom).

Vsaj poskrolajte naslednje highlighte:

• Tony Blair bere iz 1. pisma Korinčanom (2:25:52).
• Elton John izvaja Candle in the Wind (Princess Diana Tribute) (2:29:04).
• Dianin brat Charles Spencer začne govor s svojim še danes legendarnim govorom (2:33:20).

Razen tega, da je med vrsticami sesul kraljevsko družino, ki nikoli ni zares vzela Diane za svojo — niti tisti prvi teden po smrti —, so verjetno najznamenitejši stavki naslednji:

“Mislim, da ni nikoli razumela, zakaj se mediji posmehujejo njenim iskrenim dobrim namenom in zakaj jo kar naprej poskušajo spodnesti. To je osupljivo. Moja lastna in edina razlaga je, da pristna dobrota ogroža tiste na nasprotni strani moralnega spektra. In od vseh ironij, povezanih z Diano, je najbolj pomenljiva ta, da je dekle, poimenovano po antični boginji lova, na koncu postalo najbolj zasledovana oseba moderne dobe.”

(SLO) Mediji takrat in danes

Pa še nekaj se je spremenilo v teh 20 letih: mediji.

Lahko si skorajda merljivo predstavljamo, kaj bi se takrat dogajalo na družbenih omrežjih, če bi že obstajala.

Lahko pa se tudi v retrospektivi prepuščamo fascinaciji, da je globalno žalovanje že takrat doseglo tako neslutene proporce — brez družbenih omrežij.

Osebnega še toliko: Delo je leta 1997 v Londonu še imelo dopisnika, dopisnico Aljo Košak. Pokrivanje Dianine smrti sva si brez direktnega sodelovanja ali konkretnega dogovarjanja nekako razdelila. Z go. Aljo se nisva niti poznala. 

Najprej sem za naslednjo Sobotno (ki je izšla na dan pogreba) napisal Temo dneva. V petek sem šel v London. V soboto sem potem napisal nekaj za Nedelo. Aljo Košak so dali na prvo stran, mene pa nekam bolj not. Kolikor se spomnim, je čisto v redu skupaj pasalo in se nehote dopolnjevalo.

V ponedeljek, ko sem letel nazaj v Ljubljano, pa sva se s Košakovo slučajno srečala na letalu. (Ona me je prepoznala.) Pripomnila je nekaj takega, da sem posumil, da ji ni prav, da sem tacal po njenem dopisniškem vrtičku. Razumel sem jo.

Pa še to

V taisti Sobotni kot jaz Temo dneva je imel Peter Kolšek kolumno o Diani. Spomnim se samo tega, da se je zgražal ali vsaj čudil nad izbruhi žalovanja in pripomnil, da je zgledala “kot nevesta s kmečke ohceti”.

Nisem si mogel kaj, da ne bi repliciral. Tako sem 13. septembra 1997 napisal kolumno z naslovom Britanci in Butalci. Kolšek mi je zameril še na mnoga leta.

Ah, jaz in moj dolgi jezik … Je pa vendarle res, da je ta kolumna moj ultimativni tekst o princesi Diani in da bi ga danes še enkrat napisal z veseljem. (Čeprav tudi ta ob 10-letnici smrti iz Dnevnika (in z Blogosa) ni slab.)

Samo še citat ali dva za na konec:

“Smrt princese Diane ni bila le tisto zadnje, kar tako ali drugače čaka vsakogar, temveč je bila vsekakor tudi limonada. To jo je naredilo še bolj žalostno […], predvsem pa še bolj paradoksalno: ni še bilo bolj veličastnega in pretresljivega pogreba, vendar je ta kot zadnja epizoda […] smrt sámo tudi degradiral in banaliziral.”

“Ne, to ni bila množična histerija. To je bil transcendentalni konsenz. Do njega je prišlo v enem samem tednu in po vsej zemeljski obli — zasluga medijev sta samo bliskovitost in dostopnost, ne pa to dejstvo sámo! Do njega je prišlo med ljudmi, ki živijo v takšnih ali drugačnih utvarah. Dianina smrt jih je najprej postavila na tla in potem katapultirala v vesoljno kongregacijo, kakršne moderna doba še ni doživela.”

“Vam je ob tej priložnosti postalo končno jasno, zakaj so se velike stare tragedije praviloma dogajale na dvorih? Zakaj je že Aristotel za junake tragedij priporočal velike, izjemne, vzvišene ljudi, katerih majhnost pred usodo je še posebej pretresljiva, padec z vrha na dno pa še posebej globok? Zakaj je recimo Shakespeare kazal, kako zlahka zdrvi človek v propad po lastni volji, nespameti, spletki […], ravno na primeru kraljev in kraljic, pribočnikov, dvorjanov, vitezov?”

“Princesina smrt je bila največja katarza, kar si jih je bilo dandanes mogoče zamisliti. Množice pač najbolj sočustvujejo takrat, kadar njim samim ni treba osebno trpeti, temveč zadošča, da si delijo neponarejeno žalost. Nikomur ni bilo treba hlipati v isti robček, če se ni čutil prizadetega ali dotaknjenega. Toda če kdo v tem na trenutke resda idolatričnem in flagelantskem vzdušju ni videl tudi znamenj zadnjih preostankov preproste človečnosti, kakršno ljudje včasih pokažejo, ko jih kaj nepričakovano zbliža prek vseh meja in razlik, potem bi lahko brezbrižnež vsaj bil obmolčal. Značilno, da so bili med temi spet Slovenci.”