Kulture je škoda, če ni požeta. Kultura ne sme v nič. (3.)

Nadaljevanje in konec včerajšnjega in predvčerajšnjega članka Imam idejo! Zakaj ne bi bile kulturne prireditve v SLO brezplačne? (1.) in Če kulture ne moremo prodajati, jo začnimo podarjati in šerati! (2.).

Kultura je tako kot golf. Računica se ne izide, če se lastnik zanaša samo na green feeje. Stroški vzdrževanja so previsoki in premalo ljudi ga igra, zato pa ima ekonomske učinke v turizmu in gostinstvu in drugih okoliških dejavnostih.

Tudi kulturna produkcija je draga, tudi zanima premalo ljudi — zato pa lahko imamo vsi od nje druge koristi. Ali vsaj večina. Ali vsaj bistveno več ljudi kot zdaj.

Kulture je škoda, če ni požeta. Kultura ne sme v nič. Nihče pri zdravi pameti ne sadi, redi, izdeluje, proizvaja več, kot lahko proda na trgu. Ni razloga, da bi kulture producirali več, kot je lahko pokonzumiramo.

Toda obrnimo to miselnost! Ne reducirajmo kulture zato, ker je ekonomsko nelogična, češ, za omejeno povpraševanje na tem trgu je preveč ponudbe. Naredimo si trg! Izmislimo si ga!

Dve skrajnosti

Ni izključeno, da bi se ustvarjalci in ponudniki — če bi jim brezplačnost zagotavljala dober obisk in obilno konzumacijo — nehali truditi za kvaliteto.

To je možno, ni pa nujno. Jaz razmišljam takole:

Že zdaj imamo glede tega dve skrajnosti: na eni strani takšne umetnike in organizatorje, ki publiki na ljubo — pa čeprav je imajo le za vzorec — ne bodo naredili ali ustvarili ničesar, ker se nočejo prodati. Na drugi pa so takšni, ki so za to pripravljeni narediti in delajo karkoli (in jim že zdaj uspeva, vsaj finančno, če že ne v smislu kvalitete).

Po mojem bi brezplačnost kulture eno in drugo skrajnost porezala, nevtralizirala. Umetniki, da jim tako rečem malo cinično, bi se ob bolj realnem stiku z omembe vredno publiko normalizirali, tiste druge prodane duše pa ne bi več za vsako ceno rinile v komercializacijo.

Zakaj jaz prvi?

Nimam se za tako pametnega, da bi se mi zdelo samoumevno, da sem jaz prvi, ki se je domislil brezplačnosti kulture. Nasprotno! Čudi me, da sem prvi. Sploh pa dandanes, ko že vrabci čivkajo o multiplikativnih učinkih te ali one gospodarske branže ali dejavnosti. Da ne omenjam promocije Slovenije, ki je imate tudi vsi prepolna usta.

Glede sociale pa naslednje: Slovenija je polna bodisi podplačanih, sramotno plačanih ali celo neplačanih umetnikov in kulturnikov (in parakulturnikov), ki se hranijo (če se) na pregovornih državnih jaslih. To je ena skrajnost.

Druga skrajnost pa so preužitkarski umetniki, na varnem v rednih službah ali s kakršnimikoli rednimi in za nameček še s popoldanskimi, fušarskimi prihodki — neglede na učinek, priljubljenost, povpraševanje, prepoznavnost.

Ene in druge se splača izkoristiti. Od enih in drugih bi imeli bistveno več, če bi jim omogočili plasirati njihova dela. Seveda pa bi morali tistim drugim za začetek malo vzeti in dati prvim. Brez uravnilovke pri tem kulturnem modelu ne bo šlo.

Socialni, kulturni, ekonomski eksperiment

In če sem že pri tem, pobrezplačnjenje kulture — ali po slovensko in po moje kulturna gratifikacija — bi bilo dobro tudi zato, ker smo v Sloveniji po eni strani obsedeni od socialistične miselnosti. Eni bi socializma še in še, drugi pa zanj ne morejo niti slišati.

Kultura je po mojem edini primerni prostor za socializem. Z ekonomijo in ekonomiko kulture vred, ne samo v socialnem smislu. Človekova duša v socializmu.

Umaknimo socializem in samoupravljanje, ki ju ne maramo in nočemo, obenem pa brez njiju ne moremo, v kulturo. Brezplačna kultura bi se dobro prilegala domačijskemu produkcijskemu načinu, ki je za Slovence zgodovinsko nativen, kot bi rekla Vesna V. Godina, ne pa kapitalističnemu razmišljanju, da je za kulturo treba plačati vsaj toliko, kot je v resnici vredna — to pa potem merimo s kupno močjo in všečnostjo.

Ne! Naredimo ta sociokulturni ekonomski eksperiment — samo prej seveda vse podrobno izračunajmo.