Boris Pahor naj nam za svoj 104. rojstni dan napiše osebni memorandum

Slovenski pisatelj Boris Pahor bo to soboto, 26. avgusta, praznoval stočetrti rojstni dan. Pri svojih letih se uvršča ne samo med najstarejše Slovence, Evropejce in Zemljane, ampak na sam vrh tistih, ki so se kadarkoli v zgodovini pri taki starosti še vedno z lahkoto in jasnostjo intelektualno izražali, javno nastopali, predavali, pisali, polemizirali, kritizirali, imeli literarne nastope in srečanja, zlasti z mladimi.

Boris Pahor je kot verjetno najpomembnejši živeči slovenski pisatelj, najbolj prevajani avtor v slovenskem jeziku, večkrat omenjeni kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo, deklarirani antifašist, pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji, trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno, vztrajni zagovornik nacionalnosti kot primarne človekove identitete in borec za pravice vseh narodnih manjšin mednarodna legenda.

Kritik pod nadzorom

Pahor je stalni kritik pasivnega, brezbrižnega odnosa slovenskih oblasti do položaja Slovencev v zamejstvu in v tujini. V Ljubljani je začel sodelovati s Kocbekovo revijo Dejanje že okrog leta 1937/1938 in je z metropolo povezan že osemdeset let.

V svoji publicistiki je bil kritičen do jugoslovanske politike. Izrecno je kritiziral Edvarda Kardelja (Odisej ob jamboru, 1969) in bil najbolj mednarodno izzivalen ob izidu knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (1975). V njej je v obliki intervjuja s prijateljem prvič razkril javnosti grozljivo resnico o povojnih pobojih že razoroženih domobrancev.

Slovenski zgodovinarji še do danes niso pripravili nobene celovite monografije o odmevih na izid te drobne brošure v slovenski in mednarodni javnosti. Zapovrh se je izkazalo, da je bil Boris Pahor, ki mu je bila takrat izrečena enoletna kazen prepovedi vstopa v Slovenijo oz. Jugoslavijo, nenehno pod nadzorom Udbe.

Čakamo na zgodovinarja

Boris Pahor bi lahko sam zahteval razkritje vseh dokumentov — vključno s tem, kar so Udbi o Kocbeku in njem zabeležili in proti plačilu pošiljali informatorji. Zbrati bi bilo treba vse odmeve v javnosti, pregledati vsaj doslej dosegljivo osebno korespondenco.

To in verjetno še marsikaj še čaka na poštenega zgodovinarja, ki se ne bo nikogar bal in ne bo zaradi resnicoljubnosti izgubil službe. Morali bi ustanoviti poseben sklad, financiran iz sredstev Vlade ali Ministrstva za kulturo in Ministrstva za znanost za tak projekt.

Skrivnosti

Obstaja še nekaj skrivnosti. Tu mislim na zahrbtno smrt oz. partijski (partizanski) umor partizana Janka Premrla Vojka — brata Pahorjeve pokojne žene Rade — in na umor pesnika in pisatelja Stanka Vuka 10. marca 1944, ko se je kot krščanski socialist pripravljal na odhod v partizane, a so ga v stanovanju neznanci ubili skupaj z ženo Danico (sestro Pinka Tomažiča).

Sam bi si tudi želel, da bi Boris Pahor bolj jasno odgovoril na vprašanje svojega odnosa oz. ljubezni do Danice — zlasti takrat, ko je bil Stanko Vuk v zaporu. Sicer je o tem pisal, a bolj dvoumno, literarno.

Kolko kapljic kraške vode

Morda bi nam lahko Boris Pahor ob svojem jubileju napisal osebni memorandum o slovenskem narodu in državi. Kaj so dolžnosti in naloge posameznika in še posebej politikov in drugih, ki na vseh stopnjah od krajevnih skupnosti, občin in parlamenta pa do Vlade in nenazadnje sodišč, tožilstev in Ustavnega sodišča odločajo o našem življenju in delu. Kako pred predsedniškimi volitvami vidi profil predsednika države. Kako likvidirati kriminal, ki je po osamosvojitvi edini napredoval čez vse predstavljive meje.

Pisatelju Borisu Pahorju pošiljam kraški pozdrav iz Ljubljane v Trst in Sežano, kjer se bo v soboto sestal v ožji družbi na rojstnodnevnem kosilu. Žal pije samo vodo — vendar je kraška voda najboljša. Kot kapnica, ki se nabira v kristalnih škaunah kraških jam.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v nedeljo, 20. avgusta 2017, pod naslovom Pisatelj Boris Pahor na pragu 104. rojstnega dne. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.