Dan, ko je bila vrečka iz trgovine tako polna, da je dno skoraj popustilo

20.8.2017 / 06:10 Komentiraj
Ona, gospodinja? Z magisterijem iz ekonomije in s prijetno službo, ki ji je zadnje čase edino veselje? Si je to želela?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prišla je domov z vrečkami v rokah. Tista v levi je grozila, da ji bo dno popustilo, še preden jo bo odložila na kuhinjski pult. Stiskala je ustnice, kot da bi to pomagalo, da bo papirnata ekološka embalaža zdržala težo dobrot za večerjo.

V službo prihaja ob sedmih, da lahko odide že ob štirih. Preden ob 16:30 v vrtcu pobere otroke, gre v trgovino ali po drugih opravkih, po katerih s tremi otroci ne more tekati, tudi če bi si želela.

Lučka je stara šele leto dni, Miha pet, Tinkara pa sedem. Sin je nenavadno živahen, najstareša hči pa je zasanjana deklica, ki niti na kolesarski stezi ne sliši zvonca kolesa.

Ko jih vzame s seboj v trgovino, nakupi običajno trajajo vsaj uro dlje kot sicer. Miha, ki obiskuje psihologa, v trgovini počne vragolije — recimo trka jajca, odpira jogurte… Zato poskuša čim več tega urediti brez otrok.

Po vrtcu in šoli, ki sta na srečo blizu bloka v isti stavbi, otrokom doma pripravi manjšo malico. Ko se ob 17:10 iz službe vrne oče, jih on odpelje na šolsko igrišče, da lahko ona v miru pripravi večerjo in pospravi stanovanje.

Od doma je navajena živeti v čistoči in redu. Vendar pri treh otrocih preprosto ne zmore več. Pravi, da ji v umazaniji niti knjig ne paše brati. Ko je dneva konec, zapre oči, da ne vidi prahu, ki se nabira, ali koščkov kruha, ki ležijo po tleh, čeprav je posesala in pomila tla. Poskuša zaspati.

Vstaja ob petih, da pripravi zajtrk. Miha je na posebni brezsladkorni dieti, Lučka je alergična na mleko, mož pa vegan. Oče za otroke tega sicer ne zahteva, temveč želi, da so vsejedci, dokler se sami ne bodo odločili. Priznava, da bi bilo veliko lažje, če bi bili vsi vegani, a se zaveda, da za razvoj otrok to najbrž ni najbolje.

Iskreno povedano je še najboljše volje, ko je v službi. Takrat vsaj lahko gre s sodelavko v miru na kavo. Odkar ima družino, se ji zdi histerična šefica skoraj normalna. Prav razveseli se je, ko pride mimo. Proti njenim trem otrokom — ki jih sicer obožuje in ima z njimi kljub njihovi napornosti prijeten in po njenem pravilen odnos — se ji obnašanje šefice ne zdi nič takega, česar ne bi mogla potrpežljivo prenašati vsak dan.

Tega dne, ko so vrečke skoraj razpadle, njenega moža ob 17:10 še ni bilo doma. Zelo nenavadno. Otroke je poslala na teraso, jim po tleh raztresla puzzle in začela pripravljati večerjo. Upala je, da mož pride čim prej. Če Miha pred večerjo vsaj uro in pol ne teka naokoli, se nikakor ne umiri in težko zaspi.

Prišel je ob 18:00 uri. Že na hodniku je slišala, da je dobre volje, ker si sicer redko požvižgava. Vstopil je v stanovanje in jo objel in poljubil. “Pikica, povišali so me. In ne samo to, tudi plačo so mi mastno povišali. Končno boš lahko ostala doma! Najino življenje bo vsaj del dneva spet samo najino.”

Najprej se je razveselila, potem pa rekla:

“Kako to misliš — doma? So ti povišali plačo za 2.000€ ali kaj?”

“Ne, ampak računal sem: če za vrtec dava 650€ in če bi ti ostala doma in pazila Mihata in Lučko, bi z mojo višjo plačo lažje prišla čez mesec. Tvoja plača ni tako visoka, da bi se poznalo, če ostaneš doma. Na istem bi bila ali celo kaj prišparala, ker ne bi rabila dveh avtov.”

Poljubila ga je, ampak ni nič odgovorila. Prosila ga je, naj pelje otroke na igrišče, sicer bo “cel žur do poznih ur”.

Ko je šel na teraso po otroke in jih odpeljal na igrišče, si je začel spet požvižgavati.

Planila je v jok. Ona, z magisterijem iz ekonomije in s prijetno službo, ki ji je zadnje čase edino veselje, bo postala gospodinja? Je to to, kar si je želela?

Toda življenje, kot ga živi zdaj, jo izčrpava. Sploh zdaj, ko v službi dela več, kot bi bilo treba, ker si tudi ona želi napredovanja. Ne spomni se, kdaj sta z možem — ki ga ljubi — nazadnje imela večer samo zase. Zdi se ji, da pred pol leta, ko je v Ljubljano prišla njegova mama in pazila otroke. Ampak zaradi Mihove nemirnosti in Tinkarine zasanjanosti je čuvanje in animiranje njunih otrok zelo težko. Tega sta se zavedala in sta zato nerada prosila stare starše za varstvo, pa še iz Kočevja bi se morala voziti. Svojih prijateljic ni videla že celo večnost. Pri najboljši prijateljici v Mariboru ni bila že nekaj let, pravzaprav odkar se je rodil Miha.

Če bi ostala doma z dvema, bi imela več časa, pa tudi bolj pospravljeno bi bilo. Pa večerja bi že bila nared, ko bi prišli domov. Skupaj bi lahko hodili na popoldanske izlete. Spet je planila v jok.

V tistem pa je nekaj prekipelo. Na steklokeramični plošči je začelo cvrčati.


Nadaljevanje 3. septembra.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE