BMZ-jev serijski seksizem od “debilnih, debelih birokratk” do Simone Veil
Na svojem blogu že nekaj let opozarjam na neznosen seksizem, ki ga Boštjan M. Zupančič širi v svojih knjigah. Stvar se je z njegovim prihodom na Facebook in Twitter po njegovi vrnitvi v Slovenijo še poslabšala. Družbena omrežja so idealen prostor za vse, ki ne znajo dobro nadzirati svoje mizoginije.
Ad hominem oz. ad feminam pripomb pri BMZ-ju kar mrgoli. Njegovo zanimanje za freudovsko in jungovsko psihoanalizo, sociologijo in celo ekologijo z vsemi pesticidnimi zgodbami vred temelji na podmeni, da je ženska manjvredno bitje:
- “V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.”
- “Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.”
- “Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.”
“Pravi dec”
Teh primerov je še več:
- “Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.”
- “Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.”
- “Prislovični ‘pravi dec’ je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.”
Za večji nabor citatov bralca napotujem na njegove knjige ali druge moje zapise o tem.
Skratka, ženske so inferiornejši, zaničevanja vreden spol. Cinizem in prezir do žensk sta pri Boštjanu M. Zupančiču že skoraj ultimativna maksima, pa tudi vodilo večine njegovih refleksij v beležkah z znanstveno ambicijo. Karkoli bo že trdila ali storila ženska, ne bo imelo veljave le zato, ker pripada napačnemu spolu.
Kako to, da se v zadnjih 20 letih ali več v Sloveniji ni nihče ukvarjal s fenomenom BMZ-jevega seksizma? Niti bralci njegovih knjig?
Razlogov je več: prazna vera v njegovo strokovno avtoriteto in prikriti seksizem tistih, ki se mu klanjajo, deloma pa tudi močne medijska podpora, o čemer sem v preteklosti povedal že dovolj. Če ne bi bilo Komisije za ženske v znanosti, ki je ob bojkotu medijev protestirala ob podelitvi častnega doktorata BMZ-ju, bi bil rezultat čista nula.
Fake Emma Jung
Zadnji meseci so bili za BMZ-ja naporni — vsaj z vidika problematizacije njegovih lahkotnih stališč.
Letos spomladi se je Mladina razpisala o akademskem mačizmu na slovenskih univerzah. Novinar Borut Mekina je uvodoma naštel zgoraj omenjene seksizme, ki jih je povzel po mojih člankih. No, kot vemo, je BMZ-ju podelil častni doktorat Univerze na Primorskem rektor Marušič.
Dolgoletni sodnik ESČP v Strasbourgu se je na “nekega Vizjaka s Ptuja” — ker sem pač bil omenjen — na kratko odzval na svojem Facebook profilu in polemiziral z zapisom v Mladini. Svoje globoke misli o ženski naravi pa je razglasil za citate iz knjige Emme Jung z naslovom Animus in anima, iztrgane iz konteksta. Mladinino zgodbo je razglasil za “fake news”.
Knjigo Emme Jung imam in lahko rečem, da v njej ni nobenih mizoginičnih izpadov — niti slovenskih pregovorov. Vsi citati so povzeti natančno in so njegovi. Avtorski. Njegove trditve so eklatantna laž.
Še bolj zgovoren je BMZ-jev dodatni komentar. Pravi namreč, da ne more razumeti, kako ga lahko isti novinar, ki je pred leti z njim naredil intervju, zdaj razglaša za lunatika. Hkrati se tudi pohvali, da je Mladino pred leti branil na Evropskem sodišču, zdaj pa mu takole vrača. Skratka: človek pričakuje lojalnost in hvaležnost!
Koga je BMZ spravil na Harvard
Naprej. Dnevnikova novinarka Meta Roglič je pred dvema tednoma napisala prispevek, v katerem je problematizirala BMZ-jev gostilniški izpad, ko se je po požaru v Ekosistemih na Facebooku spravil na “šalabajzerske”, “debilne” in “debele” “birokrate” in s tem prestopil “mejo dostojne komunikacije”.
BMZ se je nato javno branil, da gre za njegov prispevek k boju za človekove pravice.
Rogličevi je ušel pomemben in za serijskega seksista značilen poudarek: BMZ ni govoril o birokratih kar tako, temveč o “debilnih in debelih obrazih birokratk”. Kot da so v birokraciji zaposlene samo ženske, pa še to z omenjenimi atributi. Še enkrat se je pokazalo, da množični mediji ne obravnavajo odkritih seksizmov in da jih bistveno bolj zmoti kaj drugega.
V oddaji Svet na Kanalu A je avtor teh domislic moral s tem v zvezi odgovarjati na vprašanje, ali bo res izgubil službo svetovalca na Ministrstvu za pravosodje. BMZ-jev odgovor je bil v slogu. On sam je tisti, ki je naredil pravosodnega ministra Klemenčiča. On ga je spravil na Harvard. On mu je dal asistenturo.
Implicitni zaključek je torej bil: čudno bi bilo, če bi mu nehal vračati uslugo. Vsekakor je bil to TV prispevek, ki pojasnuje, zakaj je minister Goran Klemenčič BMZ-ja zaposlil, ne pa tudi, kaj točno BMZ na Ministrstvu počne.
Ko je BMZ moral odgovarjati na vprašanje, ali bo res izgubil službo svetovalca na Ministrstvu za pravosodje, je bil njegov odgovor v slogu. On je tisti, ki je naredil pravosodnega ministra Klemenčiča. On ga je spravil na Harvard. On mu je dal asistenturo. Čudno bi bilo, kajne, če bi mu nehal vračati uslugo? — [Fotografija: Igor Napast]
Primer Simone Veil
V svoji redni kolumni v Večeru je Svetlana Slapšak odprla še eno zgodbo.
V nedavni objavi na Facebooku je BMZ nedavno umrlo francosko in evropsko političarko Simone Veil, prvo predsednico Evropskega parlamenta, označil za “največjo morilko vseh časov”. Njen greh je bil po BMZ-jevem mnenju dekriminalizacija abortusa, ki je bila ministrica za zdravje v času Valéryja Giscard d’Estainga.
BMZ je uzakonitev pravice do splava leta 1975 pripisal njeni travmi iz koncentracijskega taborišča. Ali povedano drugače: z amatersko psihoanalitično interpretacijo je BMZ povezal dva nepovezljiva, imputirana momenta: domnevno travmatiziranost in željo po ubijanju.
Kot sarkastično ugotavlja Slapšakova, je po BMZ-jevi teoriji pravzaprav škoda, da je Veilova preživela Auschwitz. Ker če jih ne bi, ne bi povzročila smrti milijonov še nerojenih otrok. Podobno kot v primeru “birokratk z debelimi in debilnimi obrazi” je tudi v tem primeru odločilno vlogo odigral “ženski faktor”. BMZ je tudi v tem primeru mizogino predpostavil žensko travmo. Povedano drugače: če bi Simone bila Simon, bi milijoni otrok po njegovem morda preživeli, saj je travmatična obsedenost s splavom zanj očitno ženska želja.
Toda ne. Kot pravi Slapšakova, ki anticipira njegov seksistični, ne samo za Jude in vse žrtve holokavsta žaljivi izvor takšne izpeljave:
“Tisti, ki so jih zapirali, mučili in ubijali po taboriščih, očitno niso imeli travm, pa niso zločinci. Morda so bili res, po mizogini logiki, moški manj travmatizirani.”
Se pravi: ker travme razvijejo samo ali predvsem ženske, naš avtor sklepa, da je umrla “največja morilka vseh časov”, in s tem še enkrat pokaže, da je večina njegovih nevzdržnih mnenj tako ali drugače izvira iz mizoginije — če o ženskih pravicah in pravici do splava niti ne govorimo.
Kandidatura za Odbor OZN za človekove pravice
Ob zgoraj naštetih ekscesih, ki so vendarle naletela na nekaj odpora, se je v zadnjih dneh po socialnih omrežjih in širše razširila vest, da Vlada predlaga za slovenskega predstavnika za človekove pravice v Odboru OZN prav Boštjana M. Zupančiča.
Čeprav se veliki in množični mediji še niso zganili v nobeni od naštetih zgodb, se zdi, da se je na podlagi nekaj osamljenih zapisov v javni recepciji le nekaj malega premaknilo. Po nekaterih poročilih Vlada zaradi spornega stališča o Simone Veil razmišlja o umiku BMZ-jeve kandidature.
Če bo do tega prišlo, bo to na neki ravni učvrstilo pomen socialnih omrežij. Res ni namreč videti, da bi k spremembi stališča Vlade kakorkoli pripomogli tradicionalni mediji. Nasprotno. Precej smiselno je, da ti nočejo kaj prida poročati o tistem, ki so ga doslej radi eksploatirali.
Po drugi strani se je, kot je to v navadi v domači medijski mlakuži, k obrambi BMZ-ja hitro priglasila vrsta Janševih medijev in njegovih satelitov s svojo zimzeleno obrambno konspiratologijo.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 4. avgusta 2017, pod naslovom BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave “ad feminam”. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.