Kako najti morilca, če ne veš, kdo je žrtev? Vprašajte Tadeja Goloba.

V romanu Jezero mrgoli žrtev. Veliko več kot dve trupli. Osrednji junak Taras Birsa je in ni žrtev. Lahko bi bil, no. Malo se mu tudi zdi, da je. Redkobeseden, dober v svojem poklicu, bolj kot ne introvertiran, s skritim smislom za humor, ampak s tem več občutka za realnost.

Opisan je tako dobro, da si med branjem mrmram v brado najine dialoge. Včasih bi ga lopnila po glavi. Predvsem takrat, ko gre za ženske. Obenem pa vem, da je opora. Človek skala. Kompleksen, prepričljiv, človeški. Včasih mu kaj zamerim, vendar ga pri delu občudujem. Smejim se in po tihem muzam, ko se ujame v lastno past odnosov. Tihega in redkega ljubosumja.

Ko sem se med branjem romana podala na sprehod po Poti spominov in tovarištva, sem oprezala za njim.

Najboljši inšpektor

Taras Birsa, inšpektor ljubljanske policijske postaje, preživi silvestrovo na Gorenjskem v družbi zdravnikov. Njegova žena je pediatrinja, solastnica klinike. Imata dve skoraj odrasli hčerki. Taras Birsa ne pije, ker ne prenese alkohola. Nekoč je bil plezalec, alpinist. Še vedno teče.

Kako zaposliti glavnega junaka, ki ne pije, je morda razmišljal avtor kriminalke. Glavni junak se ves čas zateka v spomine. V gore. Družina in kredit so zahtevali “vzdrževalca”. Užitki so odpadli, zato so prve padle stene.

“Človek brez motivacije ne more doseči nič, motivacija pa sledi iz čustev, ne razuma. Zato si je za gorivo svojega ravnanja izbral jezo.”

Citat leti na tasta. Odsotni ženin oče se je bolan odločil vsaj finančno poravnati svoj dolg iz preteklosti. Dal ji je denar in tako je postala solastnica klinike.

Zdaj imajo denar. Zdaj si lahko marsikaj privoščijo, toda Taras ni pozabil siromašnih let. Nikoli ni maral tasta. Še vedno vozi avto starejšega letnika. Svoje delo ima še vedno rad, toda po 20 letih dela ni pripravljen preživeti več kot šest ur v službi, če ni res treba. Še vedno je najboljši inšpektor.

Spoiler alert

“Človek, ki je v svojem osnovnem poklicu slab, napreduje samo zato, da ne bi počel škode. Postane direktor. Če si dober kriminalist, boš to tudi ostal. Če si slab, boš prej ali slej napredoval. Še tako slab kriminalist si začne domišljati, ko postane šef, da se mu je to zgodilo zato, ker zna in ve nekaj več. Taras je moral biti nesramen z Drvaričem [šefom, op. JJF], če je hotel imeti kolikor toliko miru pred njim.”

Ko se na novega leta dan z ženo peljeta v Ljubljano, ob cesti naletita na žensko, ki je v jezeru našla truplo brez glave. Taras Birsa je prvi inšpektor na kraju umora. Brezglavo žensko truplo tako postane njegov primer.

Sledi še eno truplo, toda glavni junak knjige ostaja Taras Birsa. Molčeči, redkobesedni inšpektor.

Več seveda ne povem. Odlično spisano knjigo je pač potrebno prebrati. Dobili smo presežno delo lokalnega kolorita. Doslej smo v kriminalkah in nadaljevankah občudovali in se naslajali nad junaki iz severnjaških držav. Tadej Golob pa se je zaril v odročni konec Slovenije in iz jezera potegnil truplo. Predvsem pa nam je spisal Tarasa Birso.

Imamo ga, junaka. Naš je. Z domačim kontekstom vred. Roman sem težko odložila. Najraje bi ga na en mah prebrala. Vseeno si dovolite suspenz. Ne ga pohlastat, obrestovalo se vam bo. Spisan je tako dobro, da težko opišem. Tako kot to velja za vsa mojstrsko spisana dela.

Podtikanje zgodb in stališč

Poleg osrednjega junaka je fascinanten zlasti način doziranja besed in dogajanja. Tadej Golob zapelje bralca v zgodbe, medčloveške in poslovne. Natančno in hkrati vsem razumljivo razlaga o DNK ter o zdravniških in farmacevtskih poslih.

Padla sem v prepričanje, da z Birso odkrivam slovenski mega kriminal. Podtika nam pomembne zgodbe in stališča, ki so odsev prostora in časa. Koliko pa imajo veze z umorom? Hmm, no, boste videli.

“V tem je smisel države, da financira reči, ki jih privatni sektor nikoli ne bi, med njimi znanost, ta potem proda patente industriji, da ta napravi radio, TV, iphone, goreteks, titanove kolke in kolena in antibiotike. Če bi čakali na opevani zasebni sektor, ne bi bilo nikoli nič, ker ne gre, se ne izide.”

Tako pravi Mihelič, šef privatne firme in nadaljuje:

“Jaz sem komunist, kot vidite.” Pokazal je na fotografijo na steni. “Komunistične stranke ni več, ne komunizma, ampak jaz sem še zmeraj rdeč. Demokracija? Dajte no… Naša firma živi celo regijo, pol države. Mislite, da bi jo, če bi delavci sami izbirali direktorja? In zakaj bi država, če podjetje ne more?”

Drži in zdrži

Roman na vsaki strani absolutno drži in zdrži. Prav nič ni odveč. Vse je na svojem mestu, verjetno, prepleteno in povezano. Trdno se drži Slovenije in naših specifik, posebnosti od menijev v lokalnih gostilnah pa do pogovorov na zabavah, v službah in doma. Imamo svoje lobije, mafijske posle, hinavščino, prevarante, morilce, ljubimce, junake in strahopetce. Dobili smo knjigo, na kateri ljudje v knjižnicah čakajo dlje kot na pregled pri zdravniku. Dobili smo samo našo Lauro Palmer, Poirota, Barnabyja, Morsa. Bonda. Pardon, Birso. Saj veste: Birsa. Taras Birsa. Made in Slovenia. And it’s all about love.

Tadej Golob: Jezero. Založba Goga, 2016. ISBN: 978-961-277-141-6, 524 strani, 15,99€–19,90€. Knjigo lahko naročite ali kupite na tej povezavi.

Disclaimer: Avtorica projektno (občasno) dela za založbo Goga, vendar ne odloča o knjižnem programu.