“Nad hrvaškim Saborom je samo Bog.” Seveda. Nad Bogom pa hrvaška vlada.

Marca je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve in nekdanji evropski poslanec Ivo Stier pred kamerami rekel: “Nad hrvaškim Saborom je samo Bog.”

S tem je meril na odločitev hrvaškega parlamenta, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu s Slovenijo — kakršnakoli že bo — za Hrvaško ne bo zavezujoča.

Izjava je bila vsaj tako, če ne še bolj problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma. Zakaj? Če je nad Saborom samo Bog, potem to pomeni, da nad njim ni nobene druge “posvetne” institucije, niti Evropske unije, niti Združenih narodov, niti Sveta Evrope.

In če je tako, če je država absolutno suverena, lahko dela, kar hoče — ker so njena dejanja v vsakem primeru in že po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki ali kar bi mu smel(o) določiti, kaj je prav in kaj ne.

Domiselna interpretacija

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost že vsaj 200 let bolj ali manj uspešno poskuša znebiti z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma omejuje delovanje širokega spektra nacionalnih držav, je Organizacija združenih narodov. 

Omenjeni izjavi, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se posvetil zato, ker odlično povzema delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje resda temelji na domiselni interpretaciji mednarodnega prava, ki pa je zelo oddaljena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je samo k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa.

UNCLOS

Večina držav si seveda prizadeva v to smer. S tem ni nič narobe, ravno nasprotno. Država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta pravila pa so po besedah ameriškega diplomata in zgodovinarja Georgea Kennana “blagi civilizator nacionalnega interesa”.

S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni najbolj skladen. Da bi razumeli, zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se moramo najprej na kratko ozreti na nekaj osnov morskega prava.

Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS, tudi Ustava oceanov), ki je bila sprejeta sredi 80. let, veljati pa začela deset let pozneje, med drugim določa tako imenovane morske pasove. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda.

Teritorialne vode in odprto morje

Za ta sestavek sta najbolj relevantna dva morska pasova. Prvi so teritorialne vode, ki segajo 12 navtičnih milj (22,224 km) od temeljne črte. (Kje in kaj je ta črta, je lahko zapleteno, vendar recimo, da je to obala.)

Nad morjem v teritorialnem območju ima država enake pravice in suverenost kot na kopnem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati. Imajo pa njihova plovila (vojaška, civilna, podmornice) pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pas pa je odprto morje. To se začne tam, kjer se končajo vsi drugi pasovi. Če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj (370,4 km) od temeljne črte. Če pa so, se lahko zgodi, da odprtega morja bodisi ni ali pa se začne že bistveno prej (kot v morju, relevantnem za arbitražni sporazum).

V odprtem morju vlada svoboda plovbe. Države, ki imajo dostop do njega, pa so pomorske države.

“Junction”

V arbitražnem sporazumu je zapisano, da Stalno arbitražno sodišče mora — poudarjam: mora — določiti tudi stik (“junction”) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države.

In kar je še posebej relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej plule v Luko Koper in iz nje, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

To pomeni, da hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi ladje plule skozi njeno teritorialno morje.

Arbitražno sodišče je sicer odločilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem, hrvaško teritorialno morje, je pa Hrvaški zato vzelo določene suverene pravice — ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala — nad tem pasom.

To pomeni, da bo režim za tuje ladje takšen, kot če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi zelo verjetno, da bi Hrvaška vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Koper, če Slovenija ne bi imela stika z odprtim morjem. Takšne kontrole bi sčasoma odvrnile te ladje od uporabe naše Luke in napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni veliko. Prva je Trst, druga pa… — Reka.

Kršitev, ampak ne bistvena

Po vsem zapisanem (in še čem) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Toda tega so se lotili na način, ki ne zdrži pravne presoje.

Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev tista, ki onemogoči izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke je seveda bil slovenska kršitev, vendar ne bistvena — saj je pogodbo še vedno bilo mogoče izvršiti. Tako se je odločil sam Tribunal. Odločil se je tudi, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki bo nadomestil dr. Sekolca.

Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršnakoli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Drugi primeri

Hrvaška ni prva država, ki ne priznava zanjo neugodne odločbe enega od mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč. Takšnih primerov je kar precej. Najpogosteje se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Znan je primer Ugande in Konga, zaradi katerega se je začela vojna.

Tudi države, ki vodijo agresivno zunanjo politiko, rade spregledajo mednarodnopravne odločbe. Taki primeri so recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje: čeprav je tukaj šlo za samo svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča).

Argentina pa je leta 1978 napadla Čile zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o treh otokih na Ognjeni zemlji, vendar so se spopadi po posredovanju papeža Janeza Pavla II. po nekaj urah končali.

“Ja ne priznajem ovaj sud.”

Hrvaška retorika spominja na Miloševićevo, ki je med procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil: “To sodišče smatram za lažno sodišče in to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine OZN.”

Skratka, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako naprej?

Razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morda bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško — po tej logiki bi kršitev sporazuma lahko obravnavali kot kršitev prava EU —, pravnih možnosti ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski in retorzijami.

Vztrajati, samo vztrajati

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu kot Nemčija, Francija, Evropska komisija… Upoštevanje sodb je sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev.

Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene z niti eno zmed bivših republik SFRJ, na katere meji. 

Slovenija lahko tudi sama pritiska na Hrvaško. Za to ima nekaj odličnih priložnosti — ki pa jih prepuščam domišljiji bralca.

Vsekakor pa moramo vztrajati pri zavračanju kakršnihkoli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora. To bi lahko namreč dajalo vtis, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.                                                                                                       

Vprašanja mejnega spora za Slovenijo ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo zaporedne hrvaške vlade nehale s svojim spletkarjenjem, ki jim je dobro služilo v času habsburške monarhije, vendar v EU pa ne spada več.