Od debilke do medijske morilke je samo korak. Od BMZ do JJ pa tudi.
Boštjan M. Zupančič, nekdanji ustavni sodnik in sodnik ESČP, zdaj svetovalec ministra za pravosodje, je v soboto na Facebooku ozmerjal domnevno nesposobne in/ali neučinkovite javne uslužbence zaradi požara v Ekosistemih v Zalogu z besedami, da imajo “debilne in debele obraze”.
Kot pravnik seveda ni tako nor, da bi to rekel komurkoli konkretno. To je letelo na posplošeno alegorične, neidentifikabilne uslužbenke (emfatično ženskega spola) Ministrstva za okolje in prostor ali kakšnega inšpektorata v sestavi MOP.
Novinarki Dnevnika Meti Roglič, ki je iz njegovega načina izražanja naredila zgodbo — kar je spet zgodba zase —, je tako imenovani BMZ po njenih lastnih izjavah pojasnil, da je se je tako izrazil zato, “ker je želel, da se ga sliši” in da je to njegov “prispevek k boju za človekove pravice”.
Če vsi govorijo, nikogar ne slišiš dobro
Za začetek se je treba zamisliti nad BMZ-jevo prostodušnostjo. Neverjetno se mi zdi, kako zlahka in očitno brez sramu je priznal, da je grde besede uporabil zato, da bi to, kar je imel povedati, doseglo več ljudi.
Ja. Saj. Če vsi govorijo, nikogar ne slišiš dobro. Tudi če govori BMZ. A da si BMZ domišlja, da bodo njegove depeše dosegle več ljudi, če bo rekel bobu bob?!
BMZ je očitno obupal nad slišnostjo svojega glasu, si odvezal metuljčka in kot pristen plebejski prostak po strasbourško zarobil, da so na MOP debili ali natančneje debilke z debelimi obrazi.
Stiff upper lip
Lepo vzgojen človek ne bo nikoli nikomur javno rekel, da ima “debilen in debel obraz”. To je do sočloveka ne samo nevljudno, temveč tudi zaničljivo in prezirljivo.
Boštjana M. Zupančiča poznam iz nekega drugega življenja — svojega, ne njegovega —, zato lahko rečem, da zagotovo ni nelepo vzgojen (ali lepo nevzgojen).
Kljub temu pa kot blaziran intelektualni in socialni stiff upper lip snob nikoli ne zamudi priložnosti za razkazovanje svoje mentalne superiornosti. BMZ je pameten, načitan in retorično spreten, iz rokava stresa imena doktorjev, avtorjev, politikov, pa citate, anekdote, teorije in naslove.
Če ga znaš diskretno občudovati in se vpričo njega ne delaš preveč pametnega, zna biti prav šarmanten. Rad se pusti obkrožati z inteligentnimi, ambicioznimi ljudmi (ki po možnosti niso brez določenega statusa) — pa ne zato, da bi o njih kaj izvedel, temveč zato, da bi on njim kaj povedal, jih osupnil in očaral.
BMZ drugih ljudi med konverzacijo ne posluša pozorno. Vsaj ne več kot rabi za naslednjo iztočnico, s katero bo po petih minutah spet briljiral. V bistvu BMZ-ja bolj zanimajo “nižji organizmi” — kot je ljudem z debilnimi in debelimi obrazi rad rekel nek drug, veliko priljudnejši, čeprav simpatično nergaški snob.
Odveč je poudarjati, da še ni bilo Facebooka, ko sem imel čast spoznati velikega BMZ-ja.
Danes pa seveda je. Facebook, mislim. In me tudi ne preseneča, da ga BMZ navdušeno uporablja za distribucijo (svojih) šovinističnih in mizoginih teorij in neumnosti z Nove24TV.si.
Boštjana M. Zupančiča poznam iz nekega drugega življenja — svojega, ne njegovega —, zato lahko rečem, da zagotovo ni nelepo vzgojen (ali lepo nevzgojen). — [Fotografija: Igor Napast]
Spodobno/Nespodobno
Po drugi strani pa imamo medije in novinarje — še zdaleč ne seveda samo Dnevnik in njegovo Meto Roglič —, ki se čutijo dolžne nastopati v vlogi moralnih razsodnikov, kaj sme kdo reči in česa ne.
Načeloma se strinjam, da je bila izjava o “debilnih in debelih obrazih birokratk, ki sedijo v pisarnah in prekladajo papirje” neprimerna — ampak ne zato, ker je Boštjan M. Zupančič (trenutno) javni uslužbenec in ker že zato ne bi smel žaliti svojih stanovskih kolegic.
Ne. To je njegova stvar. Niti ni neprimerno zaradi njega samega. Ni neprimerno zato, ker je (bivši) to in to in intelektualec. To se mu ne resda spodobi, a tudi to je pač njegova stvar.
To se ne spodobi nasploh. Ne spodobi se javno kazati zaničevanje in prezir do soljudi, karkoli že delajo in kakorkoli svoje delo pač opravljajo.
Mogoče so dotični ljudje res nesposobni — toda tisti, ki jih žali, je tisti, ki nima kinderštube.
Mislim pa, da je treba take stvari ignorirati. V starih časih ni bilo šans, da bi ustavni sodnik tako govoril. Seveda pa tudi ni bilo šans, da bi časopis iz tega naredil cirkus, če bi se sodnik že spozabil in če bi novinarjem to nekako prišlo na uho.
Pretirano posvečanje pozornosti takemu komuniciranju samo še poslabšuje kulturo govora. Če se en BMZ ne zna primerno izražati, to še ne pomeni, da ga mora ena novinarka zaradi tega nadirati. Ker saj nasezadnje ni predsednik, da bi mu to smeli resno zameriti. Čisto dovolj bi bilo privzdigniti obrv.
Snežena krogla v času kislih kumaric
Prvič, to bi skratka moral ignorirati Dnevnik — in drugič, to bi moral ignorirati Janez Janša.
Predsednik SDS je opomnik Mete Roglič o BMZ-jevih debilkah komentiral z besedami: “Takoj so angažirali družbenopolitično medijsko morilko […].”
No, vidite. Od debilk je samo korak do medijskih morilk.
Strašno je poslušati, kako se ljudje izražajo.
Intelektualec, ki bi moral biti pravnikom in sodnikom za zgled, zmerja ljudi z debilkami, da bi mu javnost bolj verjela.
Novinarka, ki bi tudi morala biti za zgled, je podobno kot intelektualec zaskrbljena za domet in učinek besed, zato se postavi v nehvaležno vlogo učiteljice, ki hoče zaenkrat zlepa prevzgojiti hiperaktivnega in prezgodaj razvitega paglavca.
Potem v nadaljevanju pride še politik, ki hoče družbo demolirati in dekontaminirati s to v bistvu benigno cinično pripombo o medijski morilki. Nakar še famozni in fantomski Aktiv novinarjev dá izjavo — izjava novinarskega aktiva je v Sloveniji novinarski žanr —, da “ostro [protestira] proti diskreditaciji novinarske kolegice […] in [obsoja] skrajno nizko raven komuniciranja”.
Ja. Skrajno nizka raven komuniciranja. Zato, ker nihče ni mogel ostati tiho. Ali ker ni vedel, da povedati glasneje in bolj grobo ne pomeni povedati več.
Tako se vali snežena krogla v času kislih kumaric.