Sprava samo na nivoju resnice: Cerkev in domobranci so pač bili kolaboranti

18.7.2017 / 06:10 15 komentarjev
Pri spomeniku vsem žrtvam vojn gre za manifestacijo hinavščine, Pahorjev predvolilni manever in zmago skrajne desnice.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Novi spomenik je manifestacija hinavščine v več smislih. Najprej zato, ker se politika, avtorji in večina drugih pretvarja, da gre za spomenik žrtvam vseh vojn. Čeprav vsi vemo, da gre za spomenik sprave. Zato je prvovrstna hinavščina, da smo ga poimenovali kot nekaj, kar ni. Kot spomenik žrtvam vseh vojn. 

Toda s tem hinavščine še ni konec.

Pri drugem, še bolj ključnem vidiku hinavščine, povezane z novim spomenikom, gre za to, da politikom v resnici ne gre za spravo. Tisti, ki so se hoteli spraviti, so se že spravili. In sparili. V neke nove entitete. Recimo Pahor in Janša.

Za kaj pri spravi sploh gre?

Odgovor je jasen: ker ni nobene resne politične vizije in nobenega resnega političnega projekta, je sprava samo nadomestek za vizije in projekte. Sprava ustvarja videz, da se v Sloveniji nekaj dogaja. Čeprav se ne. In da slovenski politiki počnejo nekaj koristnega in produktivnega. Čeprav ne.

Zakamufliran manko

Sprava je zakamufliran manko, ki predstavlja jedro slovenske politike. In če bi morda kdo rad pripomnil, da je manko v jedru vsake politike — kar je sicer res —, gre v slovenskem primeru vendarle za drugačno situacijo od recimo francoske ali nemške. Tam manko kamuflirajo s socialno bolj produktivnimi projekti.

Spomenik je manifestacija hinavščine tudi zato, ker sugerira, da je spravo mogoče doseči na politični ravni.

To ni mogoče. Spravo je mogoče doseči samo na osebni ravni. Ali imamo spomenik sprave ali ne, je vseeno. Gre za to, ali smo se pripravljeni spraviti posamezniki, ki še vedno spadamo v dva ločena bloka Slovencev.

Res je, da je “polovica” spomenika postavljena partizanom. Toda bistveno je, da je zdaj tudi kolaboracija uradno in simbolno izenačena s partizanskim bojem proti okupatorju.

Ni kaj dodati

Kot je komentirala neka moja prijateljica, ki je znana po bistveno bolj umirjenih in uravnoteženih izjavah kot jaz: “Mene ne bo nihče prisilil, da se spravim s kolaboracionisti. Jaz izhajam iz partizanske družine. Slovenska politika naj se namesto s spravo ukvarja z reševanjem konkretnih problemov slovenske družbe in Slovencev. Tega pa ne počne.”

Ni kaj dodati.

A kot rečeno, odkritje spomenika je poleg manifestacije hinavščine tudi politični manever. Pahorjev politični manever. Predvolilni. S katerim se Pahor predstavlja kot kandidat sprave. Torej vseh dobrih Slovencev. Vseh “nas”.

Ta Pahorjev manever je nadaljevanje logike, ki ga je pripeljala na položaj predsednika. In ki ga dela za najbolj popularnega slovenskega politika. To torej na slovensko volilno telo deluje. Je produktivno.

Spomenik kolaboraciji

In tretjič, spomenik je zmaga desnice. Z njim je namreč dobila spomenik kolaboracija.

Res je sicer, da je “polovica” spomenika postavljena partizanom. Toda bistveno je to, da je zdaj tudi kolaboracija uradno in simbolno izenačena s partizanskim bojem proti okupatorju. Kar je izrazito konservativna, desna gesta. In problematična revizija slovenske zgodovine.

Ne gre za to, ker bi bilo treba vse, kar so počeli partizani, slaviti. Ali še manj za to, da bi opravičevali povojne poboje. Ampak zato, ker je partizanska stran v postsocializmu priznala svoje napake. Se zanje opravičila. Medtem ko desnica — na čelu s Cerkvijo — tega ni storila.

Nasprotno! Cerkev in desnica sta zavzeli pozicijo moralnih žrtev, ki so ju maltretirali partizani in socializem, svojo kolaboracijo z okupatorjem v 2. svetovni vojni pa predstavljata kot nepomembno dejstvo.

Zato lahko na TV Slovenija v oddaji Pričevalci poslušamo trditve, da ljudje niso prisegli Hitlerju, ampak so se odločili za boj proti komunizmu.

Seveda lahko upoštevamo, da so bili individualni motivi za prisego na bežigrajskem stadionu različni. A dejstvo je, da je bila prisega ena. Njeno besedilo je jasno.

Sprava je mogoča — če sploh — na ravni resnice. In resnica je, da so Katoliška cerkev, belogardisti, domobranci in ostali, ki so sodelovali z okupatorjem v boju proti partizanom, kolaboranti fašizma in nacionalsocializma.

Sporna, problematična, nedopustna izenačitev

Spomenik je torej zmaga slovenske desnice iz istega razloga kot omenjena oddaja Pričevalci. V slovenski socialni, politični in simbolni prostor namreč umešča različico zgodovine, ki desnici in Cerkvi odvzema krivdo za dejanja, ki sta jih zagrešili. In za katere bi se morali opravičiti. Javno opravičiti. Tako kot je to storila druga stran. In zanje javno prevzeti odgovornost.

Ker pa se predstavljata kot žrtvi komunističnega režima, se ne čutita dolžni niti opravičiti niti prevzeti odgovornosti, ker v svoji poziciji žrtve verjameta, da sta vse, kar sta počeli, počeli prav.

Zato sprava ni mogoča. Sprava je mogoča — če sploh — na ravni resnice. In resnica je, da so Katoliška cerkev, belogardisti, domobranci in ostali, ki so sodelovali z okupatorjem v boju proti partizanom, kolaboranti fašizma in nacionalsocializma. Ki smo jih s spomenikom izenačili s tistimi, ki so se zoper fašizem in nacionalsocializem — seveda iz zelo različnih motivov, na individualni ravni, o čemer je govoril tudi Bučar — borili.

In natanko ta izenačitev je sporna. In problematična. In glede na zgodovinska dejstva nedopustna. In to neglede na to, kaj je katera od obeh strani počela narobe.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE