Vlada rabila dve leti in pol za slab zakon o elektronskih komunikacijah

18.7.2017 / 06:08 Komentiraj
Slovenija z novelo ZEKom-1C med državami, ki z zakonodajo o e-komunikacijah kršijo mednarodno pravo, človekove pravice.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nadaljevanje včerajšnjega članka Vlada vam bo lahko med izrednim stanjem izključila internet in telefon.


Svoboda izražanja je osnovna človekova pravica in eden od temeljev demokracije. Je predpogoj za udejanjanje načel preglednosti in odgovornosti, ki sta bistveni za promocijo in zaščito človekovih pravic. Brez svobode izražanja ni demokratične družbe. Njena zaščita je, kot pravi Nigel Warburton v knjigi Svoboda izražanja: zelo kratek uvod, znamenje civilizirane in strpne družbe. 

Svoboda izražanja je zaščitena s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (19. člen), Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (19. člen), z regionalnimi instrumenti, kot sta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (10. člen) in Listina Evropske unije o človekovih pravicah (11. člen), ter z Ustavo Republike Slovenije (39. člen).

Pravica do svobode mišljenja in izražanja

Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 v 19. členu določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja in izražanja, vključno s pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje. 

Podobno Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) iz leta 1966 v 19. členu določa, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojih mnenj. Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja, s čimer je mišljeno svobodno iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej, neglede na državne meje, v ustni, pisni, tiskani ali umetniški obliki ali na katerikoli drug svobodno izbran način.

Svobode izražanja ni dopustno omejevati niti v izjemnih stanjih

Vse človekove pravice niso absolutne v smislu, da jih ne bi bilo mogoče omejiti. Uresničevanje pravice do svobode izražanja skladu z drugim odstavkom 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (skrajšano: Evropska konvencija o človekovih pravicah, EKČP) vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti, zato je lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so v demokratični družbi nujne zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, varovanja zdravja ali morale in ugleda ali pravic drugih ljudi, preprečevanja razkritja zaupnih informacij ali varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva.

Kakršnekoli omejitve pa ne smejo biti preširoke in preohlapne. Biti morajo skladne z načelom sorazmernosti, primerne za doseganje namena zaščite ali varovanja ter najmanj omejujoče med tistimi, s katerimi se lahko doseže namen.

Na tej podlagi se ocena (presoja), ali morda ne gre za prekomeren poseg, lahko opravi na podlagi treh kriterijev: nujnosti oziroma potrebnosti posega, njegove primernosti in teže njegovih posledic (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02, Uradni list RS, št. 108/2003 in OdlUS XII, 86). V skladu s 4. členom MPDPP in 15. členom EKČP je človekove pravice mogoče omejiti med vojno ali ob drugi splošni nevarnosti, ki ogroža obstoj države, vendar v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, in ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z drugimi obveznostmi države po mednarodnem pravu in da posledica teh ukrepov ni diskriminacija, ki bi temeljila samo na rasi, barvi, spolu, jeziku, veri ali socialnem poreklu.

Po mnenju Odbora za človekove pravice so omejitve ali izjeme glede svobode izražanja (19. člen MPDPP), povezane tudi s svobodo misli, vesti in veroizpovedi (18. člen MPDPP), v nasprotju z namenom MPDPP (Splošni komentar št. 34 k 19. členu MPDPP). Čeprav svoboda izražanja ni navedena med določbami 4. člena, ki določa izjeme v primeru splošne nevarnosti, ki ogroža obstanek države, ko je mogoče odstopiti od MPDPP, so poleg izjem, navedenih v drugem odstavku 4. člena, še drugi elementi MPDPP, pri katerih ni utemeljeno zakonito odstopanje na podlagi 4. člena. Takšen element je svoboda izražanja, za katero tudi v primeru izjemnih stanj nikoli ni potrebno njeno omejevanje.

Omejitve ali izključitve dostopa do interneta ni mogoče upravičiti niti v izjemnih stanjih

Posebni poročevalci za svobodo izražanja štirih organizacij (Združenih narodov, Medameriške komisije za človekove pravice Organizacije ameriških držav, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Afriške komisija za človekove in ljudske pravice) so junija 2011 sprejeli Skupno deklaracijo o človekovih pravicah in internetu.

Poročevalci so zapisali, da so države dolžne spodbujati univerzalni dostop do interneta in da z nobenim razlogom ne morejo upravičiti prekinitve zagotavljanja te storitve javnosti, niti zaradi razlogov, povezanih z zaščito javnosti ali državne varnosti. Kakršnokoli omejevanje dostopa do omrežja je načeloma neskladno z mednarodnim pravom, razen če izpolnjuje stroge zahteve mednarodnih standardov pri tovrstnih aktivnostih.

Maja 2015 so isti štirje posebni poročevalci sprejeli Skupno deklaracijo o človekovih pravicah in odzivih v konfliktnih razmerah, v kateri so zapisali, da so filtriranje vsebine na internetu, izključitev delov ali celotnih komunikacijskih sistemov in fizični prevzemi radijskih postaj ukrepi, ki jih po mednarodnem pravu o človekovih pravicah nikoli ni mogoče upravičiti.

Novela ZEKom-1C ni skladna z mednarodnim pravom

Zavezanost k varovanju človekovih pravic pomeni, da se mora država vzdržati ravnanj, ki bi posegala v človekove pravice ali jih omejevala. Varovanje človekovih pravic državo zavezuje tudi k aktivnemu oz. pozitivnemu ravnanju, s katerim ustvarja možnosti za čim učinkovitejše uresničevanje človekovih pravic in svoboščin. To pomeni, da mora človekove pravice ustrezno zaščititi z zakonodajo, v skladu z usmeritvami Odbora za človekove pravice v Splošnem komentarju št. 31 o naravi splošnih pravnih obveznosti držav pogodbenic MPDPP (8. odstavek Splošnega komentarja št. 34 k 19. členu MPDPP).

Zakonodaja mora biti vsebinsko dovolj jasna, določna in nedvoumna, da so lahko vsi njeni naslovniki, tako žrtve kot kršitelji — in celo organi, pristojni za ukrepanje — sposobni že na podlagi besedila relevantnih zakonov in brez zahtevne pravne razlage sami ugotoviti, kakšen je njihov pravni položaj (obseg pravic in obveznosti).

Novela ZEKom-1C je glede sprememb 83. člena vsej prej kot jasna, določna in nedvoumna. Določbe, ki bodo podlaga za omejevanje ali celo izključitev vseh komunikacij, s tem pa za omejevanje človekovih pravic, so preširoke in preohlapne. Izjemno stanje v ZEKom-1 je določeno kot vojno ali izredno stanje, stanje nastalo zaradi naravnih ali drugih nesreč ter katastrofalni izpad omrežja.

Ti pojmi so podrobneje opredeljeni v 5. členu Zakona o obrambi (ZObr) — izredno stanje (v 4. točki prvega odstavka) in vojno stanje (v 5. točki prvega odstavka) — in v 8. členu Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN) — naravne nesreče (v 2. točki prvega odstavka), druge nesreče (v prvem odstavku v točkah 3, 3.a in 3.b) — in katastrofalni izpad omrežja v 3. členu ZEKom-1 (24. točka prvega odstavka).

Zaskrbljujoča je zlasti preširoka in preohlapna opredelitev pojma “druge nesreče”, ki so “nesreče v cestnem, železniškem in zračnem prometu, požar, rudniška nesreča, porušitev jezu, nesreče, ki jih povzročijo aktivnosti na morju, jedrska nesreča in druge ekološke ter industrijske nesreče, ki jih povzroči človek s svojo dejavnostjo in ravnanjem, pa tudi vojna, izredno stanje, uporaba orožij ali sredstev za množično uničevanje ter teroristični napadi s klasičnimi sredstvi in druge oblike množičnega nasilja”. Z novelo ZVNDN iz leta 2010 je bil pojem “druge nesreče” razširjen še na krizne razmere in okoljske nesreče.

Tudi določbe o ukrepih niso dovolj jasne, določne in nedvoumne. Tako široke in ohlapne določbe o ukrepih v izjemnih stanjih niso skladne z mednarodnim pravom in normami o človekovih pravicah. Vladi dajejo preširoka pooblastila in veliko diskrecijsko pravico za izvajanje ukrepov v izjemnih stanjih, ki vključujejo tudi popolno izključitev vseh komunikacij, s tem pa omejevanje človekovih pravic, zlasti pravice do svobode izražanja ter gospodarskih in družbenih svoboščin.

Kljub dolgotrajni pripravi in zamudi slaba novela

Sedanja vladajoča koalicija je najprej podržavila internet, s sprejetjem novele ZEKom-1C pa bo Slovenijo uvrstila še med države, ki imajo zakonodajo o elektronskih komunikacijah neskladno z mednarodnim pravom in normami o človekovih pravicah v primeru izjemnih stanj.

Novela ZEKom-1C vsebuje še druge sporne rešitve, na katere je bilo opozorjeno tako v javni razpravi kot v splošni razpravi v DZ. Neprimerno je urejena nevtralnost interneta, ki je v neskladju z Uredbo EU 2015/2120, ki ureja odprt dostop do interneta. Neglede na to, da se uredba uporablja neposredno, je neskladnost zakona z uredbo neprimerna, saj gre za vsebinsko in ne samo redakcijsko neskladnost.

Neprimerno sta urejena tudi prepoved poslovanja in nasprotje interesov v primeru članov Sveta in direktorja Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS). Že pred tem pa je Vlada kategorično vztrajala, da ohrani enoosebno vodenje agencije, čeprav je takšna ureditev upravljanja večsektorskega regulatorja neprimerna in odstopa od dobrih praks v Evropski uniji in državah članicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj.

Vlada je novelo ZEKom-1C pripravljala kar dve leti in pol, zato so izpostavljene pomanjkljivosti nerazumljive. Izgovorov za nestrokovno opravljeno delo ne bi smelo biti.

Za povrh Slovenija že eno leto in pol zamuja s prenosom Direktive 2014/61/EU o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti, zaradi zamude z novelo pa se odmika tudi pričetek naslednje faze gradnje širokopasovnih omrežij.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Competitive Analysis & Foresight: Policy, Regulation and Strategy in Network Industries, Media and Technology v ponedeljek, 10. julija, pod naslovom Novela zakona o elektronskih komunikacijah ni skladna z mednarodnim pravom o človekovih pravicah. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE