Kaj pa, če Hrvati dobijo cel Piranski zaliv, Slovenija pa malo morgen?

Napetost pred razglasitvijo odločitve arbitražnega sodišča glede meje med Slovenijo in Hrvaško se stopnjuje. Ta trenutek smo zmagovalci vsi. Slovenci in Hrvati. Obe strani.

Slovenci samozavestno verjamemo, da bo odločitev sledila neki dovolj razumni logiki, da nam kot samostojni in pomorski državi vendarle pripada izhod na odprto morje.

Za zmagovalce se imajo tudi Hrvati. Na prepovedan način so nas ujeli pri prepovedanih pogovorih. Za njih velja, da je vsebina arbitražnega spororazuma tako kontaminirana, da pogodba ne velja več. To lahko spremenil samo še Bog. Hrvati sami, zemeljski in prizemljeni, tega ne morejo.

Zanje sporočilo iz Haaga tudi ni noben breaking news. To temo postavljajo v ozadje in se ob tem držijo prav tako pokončno, kot da je izstopa izrbitražnega procesa njihova pravica. Čeprav je sodišče odločilo, da se postopek lahko nadaljuje, saj kršitev ni bila tako zelo huda.

Politični zavezniki

V četrtek, 29. junija, bo vse jasno. Obe strani v finišu iščeta politične zaveznike.

Sama se sicer sprašujem, zakaj? Je res toliko lažje in manj boleče izgubiti, če imaš za seboj ugleden zbor mednarodne diplomacije, ki izgubi s teboj? V paketu?

Rešitev zato ne bo prav nič drugačna. Dejstva bodo ostala enaka. Diplomatsko ofenzivo za iskanje zaveznikov bi morali izvajati vsa ta leta, ne šele zdaj.

Morda pa smo ubrali taktiko iskanja tihih zaveznikov in to tudi počenjali zelo tiho? Za razliko od Hrvatov, ki svoje aktivnosti izvajajo glasno, brez sramu, brez zavor.

Mi bomo odločitev arbitražnega sodišča spoštovali neglede na to, kakšna bo. Hrvatje pa arbitražnega postopka ne priznavajo več. Prav tako neglede na to, kaj poreče sodišče. Ker odločitve še ne poznamo in je še vedno vse mogoče, je možen tudi popoln zasuk za nas pričakovane rešitve.

Kako dosledni so Hrvati?

Kaj bi se zgodilo, če bi po neki sicer neverjetni logiki Hrvati dobili celoten Piranski zaliv? Ali tudi takšne odločitve ne bi priznali, ker so iz sporazuma izstopili? Bi sosedje ostali dosledni in rekli Sloveniji in Evropi: “Ne, hvala, s Slovenci se hočemo še naprej pogajati o reševanju mejnega vprašanja, ker odločitve arbitražnega sodišča od leta 2015 ne priznavamo.”? 

Malo Morgen! 

Verjamem, da bi v tem primeru za Hrvate arbitražni sporazum še kako veljal in bil zavezujoč kot mednarodna pogodba. Hrvati bi hiteli sporočati, da so mlada, vendar odgovorna članica EU, ki spoštuje odločitve njenih organov.

Z nekaj skritega posmeha bi se lahko Sloveniji zahvalili, ker je z umikom zahteve o reševanju mejnih vprašanj pred vstopom Hrvaške v EU omogočila Hrvaški, da je članica držav evropske elite in s tem tudi odprla vrata, da se mejni problem dokončno reši. Hvala, Slovenija! In tako bi se nam končno zahvalili za vstopnico v EU.

Kaj pa bi storili mi, Slovenci?

Mi pa spet nič?

S kopico tihih političnih zaveznikov v ozadju bi hiteli luzersko sporočati, da smo svoj del posla oddelali strokovno nesporno, v resnici vrhunsko. Da pa se je sodišče tako odločilo. Odločitev je za nas dokončna. Da jo spoštujemo. Dodali bi, da evropski veljaki že vejo, kaj je prava resnica. Tako nekako kot pri teranu.

Briga me, kaj si mislijo o meddržavnem izzivu Frau Merkel, Monsieur Macron in Herr Juncker, dokler tega niso pripravljeni javno komunicirati in aktivno sodelovati v zavezništvu.

Nisem slišala niti enega od naših mednarodnih “zaveznikov”, ki bi javno sporočil nekaj takšnega:

“Slovenija je zgodovinsko pomorska država, ki je v preteklosti doživela vrsto administrativnih krivic pri določanju meja. Pričakujemo, da se bodo s to odločitvijo arbitražnega sodišča te krivice popravile. Ob vsem tem je Luka Koper za osrednjo Evropo eno ključnih logističnih mest, zato mora promet do Kopra potekati nemoteno, brez ovir in brez meja, kajti za Evropo je to pomembna konkurenčna prednost.” 

Tako pa nič. Evropski veljaki se v tem svojem tihem in nemem ozadju skrivajo pred odgovornostjo odločitve, ki jo bodo sprejeli arbitražni sodniki. Klinc pa takšni zavezniki.

Odločitev arbitražnega sodišča mora biti win-win rešitev. Nekaj daš, nekaj izgubiš. Kaj bomo dali, da bomo nekaj dobili, je vroče politično vprašanje, ki bo zarezalo v kariere številnih domačih političnih posameznikov in strank.

Saj veste, pred vrati je kar nekaj volitev in še referendum.

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.