Resnica o Gašperju Tiču: eni je nočejo sploh, drugi pa je ne znajo handlati

Nadaljevanje in konec predvčerajšnjega teksta Medijska obdukcija primera Gašper Tič: Patolog je klinično mrtev in včerajšnjega Policijski slovar smrti: Nož je nož. Umreti pomeni umreti.

DNS je v torek objavilo “poziv k odgovornemu poročanju o smrti igralca Gašperja Tiča”. V njem se sklicujejo zlasti na 17. in 18. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, “ki govorita o varovanju človekove zasebnosti pred neupravičenim razkrivanjem v javnosti in spoštovanju domneve nedolžnosti”.

Prav. Glede na to, kaj si sam mislim o medijskem poročanju o tem primeru in nasploh, se lahko samo strinjam, da so opozorila potrebna.

Kljub temu pa bi DNS moralo redefinirati ravnotežje med zaščito posameznikove pravice do zasebnosti in zadovoljevanjem javnega interesa.

Sam trdim, da je to ravnotežje zdaj porušeno. Kot vidimo v primeru Gašper Tič, imamo dve skrajnosti: na eni strani ogabno in neumno, živih in mrtvih nevredno, nepietetno naklepanje o tem, kaj se je — ali “naj bi se” — zgodilo, na drugi pa moralistične pozive k samoomejevanju pri poročanju, ki so v totalnem nasprotju z temeljnim medijskim poslanstvom.

Tehtanje

To temeljno poslanstvo pa je še vedno odkrivanje resnice. In da poveš po pravici. Za nekaj dobrega.

Takole se glasi 17. člen Kodeksa:

“Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.”

Problem je seveda v tako imenovanem “javnem interesu”. Javni interes je nejasen in poljuben pojem, na katerega se lahko sklicujejo — in se sklicujejo, če le nanese — tako stari novinarski mački, ki imajo novinarsko etiko as we know/knew it v malem prstu, kot tudi zadnji senzacionalistični pisunčki.

Razlika med tabloidi in mainstream mediji je razlika pri tehtanju javnega interesa in posameznikove pravice do zasebnosti. Ponavljam: “Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti.”

Za tabloide je v javnem interesu karkoli. Skoraj karkoli. Tabloidnega novinarja prepoznaš po tem, da kar naprej naklada, da je v javnem interesu vsaka še tako neprijetna resnica o posamezniku, ki ga javnost pozna. (Tako javnost kot pozna sta seveda v narekovajih.)

Mainstream novinarja pa prepoznaš po tem, da se mu razkrivanje osebnih podatkov in podrobnosti profesionalno in etično gnusi, če ni ravno iz vesolja vidno, da so moralno in/ali finančno povezane s posameznikovo javno, ponavadi politično funkcijo.

Potem so tu še bralci, gledalci, poslušalci, uporabniki. Eni se zgražajo nad tabloidi, drugi pa nad mainstreamom.

Eni in drugi pa berejo vse. Guilty pleasure fanov tabloidov je pljuvanje po mainstreamu, ki da si ne upa nič konkretnega objaviti razen nepismenih policijskih press releasov, in kovanje aferaških teorij zarot.

Guilty pleasure mainstreamovcev pa je how low can they go zgroženost nad brezobzirnostjo senzacionalistov do človekovega dostojanstva in do njegovih svojcev.

Teorija ni rešitev

O teh zadevah imam svojo teorijo. Najbrž ni rešitev — je pa vsaj teorija.

Prepričan sem, da medijsko ravnotežje med posameznikovo pravico do zasebnosti in javnim interesom ne obstaja. To ravnotežje je socialno nemogoče približno tako, kot je fizikalno nemogoče sedeti na mirujočem kolesu.

Če v zvezi s smrtjo človeka, ki ga poznamo — ali mislimo, da ga poznamo — in ki mu še ne bi smela odbiti zadnja ura, česa nagonsko ne prenašamo, potem je to nejasnost. Da njegove smrti ne razumemo.

Vedeti hočemo, kako je umrl, v kakšnih okoliščinah in zakaj. Radovedni smo. Radi bi vedeli. Hočemo razumeti. Mi vsi. Tako imenovana javnost hoče vedeti, kaj je Gašperja Tiča pripeljalo v situacijo, da je tako končal.

Kar jaz zamerim medijskemu mainstreamu, je to, da v zadevah črne kronike dušebrižniško inkriminira radovednost kot naslajanje nad nesrečo drugih ljudi.

To ni to. Hoteti vedeti, zakaj in kako se je nekomu nekaj zgodilo, ni škodoželjnost in privoščljivost, temveč je želja po sočustvovanju. Biti radoveden v teh primerih pomeni biti usmiljen in razumevajoč.

Usmiljenje in razumevanje pa nista možna brez ustreznih, verodostojnih, preverjenih informacij. Takšnih informacij o Gašperju pa nam mainstream ne dá.

Če že hočete ta svoj famozni javni interes, naj rečem takole: tudi radovednost je v javnem interesu. Naj bo v javnem interesu. Ker resnica o neki smrti dela družbo in posameznike boljše. Ker omogoča usmiljenje in razumevanje. Ker molk in neresnica samo še ožita zatohli prostor za domneve, očitke in natolcevanja.

Kako handlati resnico?

Tabloidi pa povejo več. Najbrž ne samo laži, morda tudi resnico. 

Toda ta njihova resnica je resnica, ki je ne znajo handlati. Ne znajo je interpretirati in ponuditi kot resnico, ki bi ji normalni ljudje verjeli in izkoristili kot informacijo za usmiljenje in razumevanje.

Ne. Tabloidna resnica (v narekovajih ali brez) o Gašperju Tiču je po zaslugi nepismenosti in neumnosti senzacionalističnih novinarjev — tudi s pomočjo Policije, ki njihovih trditev ne želi niti verificirati niti ovreči — dejansko izpadla kot maligno sredstvo za naslajanje nad tujo nesrečo.

Problem (slovenskih) tabloidov je dejansko neprofesionalizem. Zlasti na nivoju teksta. Na vsak način so podjetnejši in agresivnejši od mainstream scene, vendar ne znajo pisati in misliti. Ne premorejo niti trohice empatije. Nimajo stila. Nimajo sočutja. Ne znajo pogledati ne vase ne v žrtev ne v dušo uporabnika, ki ni ravno njihov stekli anonimni komentator. Za njih je vse zarota. Vse je povezano. Vse je del neke transcendentalne in programirane laži.

Trič-trač trash

Primer Gašperja Tiča nas opozarja tudi na zmotno prepričanje, da tako imenovane znane Slovence — učeno rečeno: medijsko reprezentirane in medijsko samorealizirane individuume — poznamo. Pa jih seveda ne. Niti malo. Zdijo se nam dobri ali slabi, simpatični ali antipatični — ne vemo pa, kdo in kakšni so v resnici. Zasebno ali kaj šele intimno.

Pa saj niti ni treba, da bi jih res poznali. Samo nehajmo se pretvarjati, da je to, kar o njih vemo, za njih kot osebnost reprezentativno. O njih vemo samo tisto, kar sami hočejo, da vemo, ali za kar jim ni odveč, da vemo.

Predstave o ljudeh, ki jih pogosto videvamo v medijih, si sestavljamo iz drobcev filtriranih, bolj ali manj premišljeno plasiranih, ne nujno namerno ali vsaj ne zlonamerno zavajajočih ali kaj šele lažnih informacij. Vidimo jih skozi približno takšno lečo, kot se mi sami drugim kažemo na družbenih omrežjih. S to razliko, seveda, da oni za to izkoriščajo televizijo in tabloidni trič-trač trash.

Po eni strani je vse res, po drugi pa to še zdaleč ni vse. Pravica do zasebnosti je namreč tudi to, da nam je nekatere stvari dovoljeno zadržati zase, druge pa pred drugimi olepšati.

Toda s stališča poznejših, da ne rečem terminalnih dogodkov je vse to irelevantno. Šokirani smo zato, ker smo mislili, da človeka poznamo, ker smo o njem pogosto nekaj brali ali slišali. Smrt Gašperja Tiča večine ni šokirala zato, ker je prišla nepričakovano ali ker bi povzročila nepredstavljivo izgubo, ampak zato, ker sama po sebi ne paše k osebi, ki smo si jo sestavili iz delcev medijskega puzzla.

Smrt je že sama po sebi nerodna zadeva. Še posebej, če po njej pridejo stvari na dan.