Kaj si dedek tlači v pipico? Življenje s kanabisom in moj prijatelj joint

Ko sem z bosima nogama, žal še zgodnjepoletno belima, stopila na travo, je zadehtela. Zrla sem vanjo, dokler se nisem spomnila pesmice:

“Rasla je rasla trava zelena, / po njej se je šetala ljuba ljubljena.”

Drznila sem si zamenjati ljudski izraz “ljubica” z “ljubo”. “Ljubica” je preveč mladostna, poskočna, razigrana. Jaz pa sem bolj podobna ženi. To je ljuba.

Spomnila sem se na travo, ki je taka kot vedno: lepa in zelena. Ko je Slovenija iskala svoj slogan, se je nekdo spomnil: “I feel Slovenia”. Takrat me je še razganjalo od nagajanja, zato sem si izmislila svoj slogan: “We don’t hear nothing, we don’t see nothing, we don’t give a fuck. Slovenia, we suck.”

Seveda ga nisem predlagala, ker mi je bilo nerodno. Čeprav se mi še danes ne zdi slab.

Prešinilo me je tudi, da bi Slovenija morala imeti zeleno zastavo. Ker je trava zelena.

Trava je zabava

Meni trava pomeni zabavo. Da sem malo adijo in malo tu. Paše. Ne bom se ji odpovedala.

Ne mislim na navadno pokošeno travo, ampak na cannabis.

Vem, da je to kaznivo, ampak kljub temu to počnem. Tožite me. Se ne dam. Zato sem v svoji zadnji zbirki Eksplicitne napisala naslednjo pesem:

Trava

Včasih rada potegnem dim / da se zbudi kakšno novo, staro / da se znova vse dá / da nama ni več mar za ovire / pa tudi, če sem na koncu brez sline zate / in sem le mehko gnezdo iz vate

To je intimna izpoved najinega odnosa. Mojega in travinega.

Trava je v zadnjih letih postala moja prijateljica. Ne bom rekla edina, ampak vseeno prijateljica. Globoko se je že spustila vame, globoko sem se že spustila vanjo. Veliko veva ena o drugi. Veva tudi, kaj si ljudje mislijo o naju. Ampak naju ne zanima kaj dosti.

Od mojih pesniških stvaritev sem šla še na Google in med drugim izvedela o cannabisu naslednje: One puff of cannabis DOES help relieve stress, study confirms — but any more is bad for your anxiety levels.

Precej neosebno mnenje, manjka mi čustveni moment.

Kadim, da mi je lažje

Dejstvo je, da sem od leta 2009, ko sem podlegla bolezni in pristala na invalidskem vozičku, stalno v depresiji. Redno kadim, da mi je lažje. In res deluje, vam povem.

Priznam, da mi več dimov ne povzroči napada anksioznosti, niti avtodestruktivnih čustev. Ampak ne pretiravam. Dovolj mi je “one puff and one sip of water”. Voda je dobra v vsakem primeru in na vsakem koraku.

Ko je bolezen napredovala, so postopoma izginjali tudi najboljši prijatelji. Našla sem si novega. Reče se mu joint. Ob popoldnevih sva velikokrat sama. Kar dobro nama gre. Dobro se razumeva.

Ženske, ki jih možje varajo, me zagotovo razumejo. Same so doma in kadijo čike. Čik je njihov najboljši prijatelj.

Če bi stvari prepovedovali dosledno, bi po tej logiki morali prepovedati tudi napredovanje bolezni, ne samo jointov. Takoj bi bila za.

Na predavanju

Raziskovalna žilica mi pa vendarle ni dala miru in sem šla na letošnji sklop predavanj o demistifikaciji kanabisa. A že takoj sem naletela na zapreke.

Zavila sem na glavni vhod na Gospodarsko razstavišče: “Stop! Klele pa ne morte not, gospa,” mi je ukazal črno oblečeni varnostnik. Besno mu razlagam, da grem na predavanje in to v tisto stavbo, ki jo vidiva oba, 50 metrov stran — ampak ni uspelo. Nisem se hotela kregati, ker bi me premagal.

Pošlje me na drugo stran Gospodarca. Opusteli Bežigrad zgleda kot izumrlo območje. Spet pridem pred ograjo, kjer mi drugi črni varnostnik na vratih noče sneti verige. “Pa saj ni žive duše na parkirišču!” — On pa: “Ampak gospa, tukaj bodo prireditve.” Bog ve kdaj, se vprašam. Parkiram torej pred ograjo in on mi blagohotno spusti na Razstavišče.

Počasi grem proti stavbi, kjer je predavanje. V spodnjem delu dvorane naletim na razstavne predmete iz kanabisa. Predavanje je v zgornjem nadstropju. Grem tja, spet zaklenjena vrata. Končno prikličejo spet črnega varnostnika, da mi odklene verigo.

Prvi vtis so skratka sami ljudje v črnem. Zakaj? Se tu dogaja kaj nevarnega ali prepovedanega?

CBD, THC

V prvem nadstopju nas je v dvorani za vsaj sto ljudi kakšnih pet. Po Skypu nam o kanabisu in njegovih lastnostih (CBD, THC), predava starejši češki znanstvenik. Čeprav je v angleščini, ga bolj malo razumem.

Na koncu sprejema vprašanja iz publike. Vprašam: “I have multiple sclerosys and I smoke cannabis. Is it good or bad for me?”

Ni naravnost odgovoril. Odgovor je zavil v znanstvena dognanja. Nobenega osebnega mnenja. Sama kemija.

Po eni uri zapustim dvorano in kupim še zloženko. V njej razlagajo o koristnosti konoplje. Babica in dedek opravičujeta koristnost kanabisa vnukinji z naslednjimi besedami: “Ima močne nitke, s katerimi dedek priveže trto in paradižnik. Iz nje lahko splete vrv. V kruhku, ki ga peče babi, hrustajo konopljina semena. Zvečer uživajo odličen čaj iz cvetov. Dedku pa še malo ostane za v pipico.”

Kar poučno. Čeprav nikjer ne razložijo, kaj točno si dedek tlači v pipico.

Don’t bogart that joint

Naposled sem prišla do zaključka, da bo najbolje, če si odgovorim kar sama. Da pokažem zrel odnos med ženo in kanabisom. Dobro se razumeva, si ustrezava, se ne kregava, se spoštujeva in dopolnjujeva, se ne izključujeva, govoriva isti jezik, uporabljava iste znake. Oba sva duhovita. Skladen par.

Pogosto si navijeva komad Don’t bogart that joint od Country Joe & The Fish.

Če boste raziskovali besedilo in se morda ukvarjali z besedo “bogart”, naj vam povem, da leti na Humphryja Bogarta, ki je kar naprej mencal čik med usti in ga ni niti odložil, kaj šele podal naprej.

Krasen kantri. Ob popoldnevih res paše.