Cimos, Magna, NLB v luči vladnega PR in dolgov: Kdo bo komu nož v hrbet?

Če nam ne uspe najti rešitve za Magno, v kateri bo volk (Vlada in Magna) sit in koza (domačini v Hočah, kmetje, Štajerci nasploh) cela, in če na enak način — torej na zadovoljstvo in olajšanje prodajalcev (Republike Slovenije in nas državljanov, ki smo Slovenija) in kupcev (zdaj še neznanih poslovnih ali zasebnih interesentov) — ne bomo prodali NLB ali če nam pade v vodo zgodba z IKEO, bo to samo še ena od manifestacij popolne odsotnosti sposobnosti vodenja naše Vlade. In potrditev kadrovskega flopa z izbiro ministrov.

Ampak ta trenutek kaže, da gre vse v to smer.

Ko gre za Magno Steyr, minister Počivalšek namesto jasnih argumentov, številk, podatkov, izračunov, ki bi jih bilo treba tisočkrat ponoviti, raje zmerja Ljubljančane z močvirniki, ki da rušijo projekt in Štajercem odrekajo pravico do služb.

Naj kar takoj jasno povem svoje stališče okoli Magne, da ne bo dileme.

Sveža kapital in pamet in ministrov organ za govor

Sem zagovornik vstopa novih, svežih naložb in prihoda ljudi z novimi znanji v naše poslovno okolje. Trdno verjamem, da potrebujemo ne samo svež kapital, ampak tudi svežo pamet. Pa tudi razmislek o pri nas razširjenih poslovnih vrednotah. Potrebujemo nova znanja in nove povezave. Seveda govorim o odgovornih novih lastnikih, ne o špekulantih.

No, nazaj k ministru. Namesto da bi nizal razloge in utemeljitve in vsaj s kančkom kredibilnosti odgovarjal na neznanke in s tem odgovorno, zavzeto, resno delal na tem, da morebiten trend rasti nasprotnikov projekta in moč njihovega glasu obrne, mu povsem nespametno in neprimerno uide oznaka Močvirnika kot lumpa, ki nagaja njegovemu projektu.

Pri tem niti ne vem, koga je s tem mislil. Mogoče Bojana Požarja, ki je v prvi vrsti nasprotnikov projekta? Kot Štajerc v Ljubljani on že ne more biti Močvirnik. Je mogoče mislil odvetnika Francija Matoza? Ne bo šlo: Primorci tudi nimajo močvirniškega potnega lista.

Namesto resnih, odgovornih, dobro pripravljenih sporočil torej poslušamo nekakšno ležerno momljanje. Minister tudi sicer vedno deluje, kot da se mu ne ljubi govoriti. Izjave daje z rahlo vzvišenim tonom in napol odprtim organom za govor.

Minister za gospodarstvo bi moral biti eden od najpomembnejših oddajnikov energije, saj je v Vladi na čelu segmenta, ki bi moral poganjati vse, kar ustvarimo. Počivalšek pa deluje prav nasprotno. Prej bi mu človek pripisal vlogo gasilca te energije. Skrbnika nečesa, kar se ne sme preveč razplamteti.

NLB: Nove ljubljanske Butale

O PR strategijah tega projekta sploh ni vredno razpravljati, ker jih niti ne moremo zaznati. Vlada ima samo trenutne komunikacijske strategije, pač v skladu s presojo, češ, počakajmo, kaj se bo zgodilo danes, se bomo že jutri odzvali.

Po drugi strani pa je zgodba o NLB v resnici nora slovenska zgodba. Fran Milčinski bi o njej lahko napisal celo serijo novih, sodobnih butalskih nadaljevanj.

Banka, ki je davkoplačevalcev požrla milijarde, bi morala biti naprodaj, a je ne damo. Plačali smo izgubljene milijarde, ki se jih veselijo samo nekdanji privilegiranci te banke. Tem se to lepo pozna na njihovih nepremičninah ali na stanju bančnih računov v tujini.

Mi pa še vedno v en glas tulimo, da banke ne damo. Pa sem mislila, da nam je petmilijardna šok terapija ob sanaciji naših bank pred leti pomagala.

V čem je problem?

Zdaj se je pri prodaji NLB zalomilo na točki, ko ministrica za finance pričakuje poroštvo države za terjatve, ki jih imajo do banke hrvaški varčevalci.

Če se postavim v vlogo potencialnega kupca banke, mi dolgoletne gospodinjske izkušnje pravijo, da ima ministrica prav, ko želi jasno opredeliti, kaj je naprodaj. Vsak kupec hoče vedeti, kaj točno kupuje. Ni problem kupiti banko skupaj s terjatvami vred — toda potem bo kupnina pač toliko nižja.

V čem je torej problem? Saj smo vendar pravkar preživeli Cimosovo zgodbo, ki je popolnoma enaka. Kupnina je znašala samo 100.000€ — toda za tem nakupom so dolgovi in obveznosti v višini več kot 100 milijonov evrov, ki jih mora poravnati — kupec.

Denar in prijateljstvo

No, pri NLB razmišljanje ni tako preprosto. Če gre pri Cimosu za avtombilske dele, ki so predmet trgovanja, pri NLB govorimo o denarju, ki se tam pretaka. To pa postavlja proces prodaje v povsem novo luč.

Kaj bo, če izgubimo zadnji vir nacionalnega financiranja? Kaj bo, če bomo odvisni samo še od bank, ki svoje delovanje postavljajo na poslovna načela in ne upoštevajo političnih prijateljstev in sorodstev?

Tega v resnici nismo navajeni. Tega ne znamo in ne moremo sprejeti. Mi potrebujemo prijatelje v banki, da se počutimo varne. Če izgubimo NLB, izgubimo pomembnega prijatelja. Čeprav seveda pozabljamo, da se prijateljstvo konča prav pri denarju.

O razponu prodajne vrednosti delnice bo zdaj, ko ministričin predlog ni dobil podpore, odločala kar Vlada, saj tudi SDH ni znal oblikovati predloga vrednosti delnice. Tokrat jih ne moremo obsojati — ker v tem primeru zanje ni bilo win-win situacije.

Če zafuramo na koncu še Ikeo — do česar tudi ne manjka veliko —, imamo dovolj gradiva, da bomo v predvolilnih kampanjah poslušali, kdo je koga podpiral, kdo je koga zabodel v hrbet ali celo, kdo je koga zajebal — in kako za vse to ni nihče kriv. Na strukturne reforme in druge nujne spremembe, ki jih nismo bili deležni, lahko mirno pozabimo.

Na nek sprevržen način imajo celo prav. Oni niso krivi. Krivi smo mi, ki smo jih izvolili.

Ribanja in ožemanja pred temi volitvami bo res veliko.

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.