EU, ZDA, NATO: Mama Merkel je rabila samo vrček piva (in Donalda Trumpa)
Mama Merkel je tokrat zadela v polno. Z izjavo, da se je v zadnjih dneh prepričala, da moramo Evropejci vzeti usodo v svoje roke. Ker so časi, ko smo lahko računali na druge — beri: ZDA —, dokončno minili.
Gre za izjavo v zvezi s Trumpovim obiskom v Evropi, za katero so mnogi domnevali, da jo bo Angela naslednji dan vzela nazaj, saj da jo je izrekla po vrčku popitega piva. Pa je ni.
Trump se tudi tokrat ni vzdržal trumpizmov. Upanje, da bo svoja stališča vendarle omilil, ko bo znašel v središču mednarodne politike, se je izkazalo kot zmotno. Trump je Trump, ZDA so ZDA — in Trump je iz ZDA. Zato ne vidi potrebe, da bi spreminjal stališča.
Toda to, kar se zdi iz evropskega zornega kota netaktično pretiravanje in odsotnost občutka za realnost, je iz ameriškega in Trumpovega zornega kota edini način, kako narediti Ameriko “great again”.
“Not negotiable!”
Veličina ZDA je namreč v tem, da se ne ozirajo na druge. Ta logika je v ameriški politiki nespremenjena že desetletja. Kar počne Trump, je samo nadaljevanje ameriškega brezobzirnega načina obravnavanja drugih, ki ga je Bush starejši leta 1992 zaobsegel v slavnem stavku: “American way of life is not negotiable!”
O tem, kar počnejo in hočejo ZDA, torej ni mogoče diskutirati. Tega ni mogoče spreminjati. Še posebej ne, če si to želi kdo drug. Ali če je to v interesu nekoga drugega. Kar bi sprememba ameriške zunanje politike bila. Vsaj za Evropo.
Pri tem je treba povedati, da so isto kot Reagan in oba Busha in Trump mislili in počeli tudi vsi drugi, tudi demokratski ameriški predsedniki. Skupaj z idealiziranim Obamo. Le da je ta to počel na bolj sofisticiran, všečen način.
Kapitalistična orientacija
Drugo, kar je treba zapisati ob Trumpovih trumpizmih, pa je to, da jih vodi tisto, kar tudi v praksi zanima ZDA: namreč neskrit in nesporen interes za zaslužek. Ta pragmatični, k lastnemu profitu orientirani interes — zaradi česar mi je bilo bivanje v ZDA skrajno neznosno — je skupaj s superiornim etnocentričnim preživetvenim egoizmom normalen del vsakdanjega razumevanja sveta vseh Američanov, ki sem jih spoznala.
Ta svetovni nazor, ki ga sama imenujem kapitalistična orientacija, do obisti prežema vsakdan Američanov. Če Američanom zamenjaš zorni kot, ne vidijo več ničesar. Njim je namreč jasno, da živiš in delaš zato, da nakopičiš čim več dolarjev. Zato si ne kupuješ kvalitetne hrane. Zato ne nosiš italijanskih usnjenih čevljev. Ampak kitajske plastične. Zato kupuješ samo na razprodajah. Itd.
Ameriška modrost
In zato Trump bere levite evropskim voditeljem, da ne plačujejo dogovorjenega zneska Nata. Kar da vodi v nepravično obremenjevanje ameriških davkoplačevalcev.
In povedati je treba, da je iz ameriške, Trumpove perspektive to popolnoma res. Če tako gledamo, Evropejci dejansko izkoriščajo ameriške davkoplačevalce, saj od Nata dobijo polno, 100-% varnost, za katero pa ne plačajo polne cene.
In čeprav se zdi Američanom kupovanje na razprodajah povsem sprejemljivo, pa se Trumpu takšno ravnanje Evropejcev popolnoma nesprejemljivo. Sprejemljivo bi bilo, če bi to počele ZDA. Takrat bi bilo to videti kot nekakšna ameriška modrost. Ali lisjaštvo. Kot vedno, kadar kdorkoli drug plača karkoli za Američane in ZDA. Recimo tudi to, da Evropa pošilja svoje vojake na misije Nata, čeprav gre v resnici za interese ZDA. V tem primeru ZDA in Trump to vidijo kot splošni interes. Kot vprašanje svetovne varnosti. Kot boj proti terorizmu. Itd.
Ko pa je situacija obratna — ko enkrat za spremembo ZDA plačujejo več kot drugi —, nam Trump javno bere levite. Kar je sicer počel tudi Obama. A ne tako javno. In ne tako robato.
Protestantska etika?
Kar je tu novega, je samo način, kako Trump zahteva podreditev EU interesom in zahtevam ZDA.
Iz izjave Angele Merkel je jasno razvidno, da ne gre za nov odnos in novo prakso. Gre za nov način, kako si ZDA poskušajo zagotoviti tisto, za kar so si že vsa ta desetletja prizadevale: namreč instrumentalizacijo drugih, v tem primeru Evrope, za lastno dobrobit.
To, da je Merklovi prekipelo, kaže samo na to, da se je v preteklosti Evropa že pustila instrumentalizirati — nekatere države bolj, druge manj — za to, da je v zameno dobila nekaj, kar imenuje “varnost”.
Trumpu je očitno ta instrumentalizacija premalo. Hoče tudi denar.
V to, kako za vsem tem stoji Weber oziroma njegova analiza protestantske etike, se na tem mestu žal ne morem spuščati. Je pa očitno, da so Evropejci na nezavedni ravni lastno instrumentalizacijo za interese ZDA občutili kot nekaj negativnega. Zato aplavz Merklovi. In njeni izjavi po vrčku piva.
Kaj pa dejansko pomeni to, da se bo morala EU postaviti na svoje noge — torej odrasti, se osamosvojiti —, je seveda drugo vprašanje. Odprto ostaja tudi vprašanje, kako naj to doseže. Krepitev, za katero ima zdaj Merklova tudi ameriški vzrok (ali alibi), je očitno nujnost. Ali bo ta vključevala tudi oblikovanje “evropske vojske”, pa še ne vemo.
Kakorkoli že: logika, da EU rabi več centralizma, torej manj avtonomije članic, je vsekakor nevarna — je pa prva, ki se ponuja.