Cerarjev boj na požiralniku Drugega tira, Magne Steyr: Spet gre za otroke!
“Referenduma o Zakonu o Drugem tiru ne sme biti.” — Tako smo lahko v povzetku novice STA prebrali na Siolu in MMC RTV Slovenija.
Predsednik vlade je ne samo začel izgubljati živce, ko mu ne uspe na prvo žogo uresničevati svojih velikih projektov, ampak se je odločil prezirati tudi osnovna načela demokracije.
Odkod ta vedno agresivnejša retorika? Je to posledica njegovih PR prišepetovalcev, ki mu delajo več škode kot koristi?
Nekaj je jasno: Cerarjev posredni dvom v demokratične procedure je slab zgled državljanom in nevaren precedens. Svoje ihte ne bo več mogel prikrivati s sklicevanjem na komunikacijske mojstre iz ozadja.
Projekt Drugega tira in Magnine lakirnice v Hočah pri Mariboru — za njegovo vlado očitno silno pomembna projekta —, sta v zadnjem času značilna zgleda njegove avtoritarne retorike.
Demokracija za ta male
V svoji knjigi Osnove demokracije, namenjeni mladini, je premier razlagal, da so referendumi maksimalni izraz volje ljudstva, pri katerem ima “zadnjo in odločilno besedo ljudstvo”. So “oblika neposredne demokracije, kjer vsi polnoletni državljani odločajo o določeni družbeni zadevi”.
Zakaj je to pomembno? Ker lahko po besedah predsednika Vlade v demokraciji vsi odrasli člani družbe sodelujejo pri sprejemanju odločitev o urejanju družbe. Člani družbe so si med seboj enaki, “saj ima vsak enako pravico odločanja o družbenih vprašanjih”. Kar pomeni, da lahko ljudje “svobodno in javno povedo, kaj si mislijo o določenem družbenem vprašanju ali problemu”.
Konteksti razpisanih referendumov so lahko politični ali politikantski. O tem ni dvoma. Prav tako drži, da o človekovih pravicah in manjšinah ne bomo prepustili sleherniku, ki bi vanje dvomil. In zlahka si lahko predstavljamo, da Kovačičevo pobudo suportira opozicijska SDS.
Toda tisto, kar je pravnik Cerar začel ogrožati, so prav principi demokracije. S svojo agresivno retoriko daje vedeti, da jim ne pripisuje več tiste teže, kot jo je opisal v svoji knjigi za mladino.
Kaj vse je Cerar rekel?
Premier uporablja elemente znanega in postanega, vsega prezira vrednega političnega diskurza. Prvi je prazno apeliranje na škodljive in slabe posledice, ki segajo vse do apokaliptičnih dimenzij.
Ko je vodja civilne iniciative Davkoplačevalci se ne damo Vili Kovačič vložil v DZ 4.500 podpisov za začetek zbiranja podpisov za referendum o Zakonu o drugem tiru, je Cerarjo uspelo izreči naslednji niz ugotovitev:
- Referendumska pobuda za Zakon o Drugem tiru bo projekt ustavila, “ogrozila naše razvojne možnosti” in “botrovala izgubi kredibilnosti Slovenije”.
- Pomenila bo “blokado” projekta, “za katerega se trudimo več kot 20 let”.
- “Tisti, ki bo zdaj želel blokirati uveljavitev [Z]akona, dela proti interesom Slovenije, ne proti interesom vlade in ne proti meni”.
- Cerar je prepričan, da je “eden od razlogov za nasprotovanje projektu to, da nekdo ne želi, da bi tej vladi uspelo”.
- Cerarju tudi ni tuj argument spolzke strmine, kajti “jutri bomo potem imeli tudi referendum o tretji razvojni osi, pa o železniški progi Ribnica–Kočevje, o vsakem infrastrukturnem projektu, denimo o predoru skozi Karavanke. Kje pa bomo potem, katera država to počne, lepo vas prosim?”
- Če Drugega tira ne bomo zgradili, “bomo ostali slepo črevo v Evropi.”
- In še, da “če se na tem tiru, ki komaj zdrži trenutni pritisk tovora, kaj zgodi, denimo da zastane promet za nekaj dni, bo nastala huda gospodarska škoda.”
Fear-mongering
Nenavadno je trditi, da se predsednik že 20 let trudi za ta projekt, če vemo, da je v politiko vstopil junija 2014. En mesec pred volitvami. Njegova trditev je ošabna puhlica.
Interpelirati tiste, ki delujejo “proti interesom Slovenije”, je tudi preverjena fraza za identificiranje razrednega sovražnika, proti kateremu se je treba boriti. In ja: čisto verjetno je, da nezgrajeni Drugi tir povzroča gospodarsko škodo — ampak to se ne dogaja šele zadnje leto.
Najbolj neverodostojna pa je zlizana konspiratistična retorika iskanja sovražnika države in njegove vlade in cele sheme teorij zarot, ki jih v njegovem novokomponiranem besednjaku ne manjka.
Vse to je na las podobno političnemu govoru, utemeljenem na fear-mongeringu, ki smo se ga naposlušali do obisti.
Da ne omenjam, da to zveni kot jamranje, ne kot iskanje rešitev.
V razmiku dveh let je Cerar zamenjal stališče. Referendumov o gospodarskih zadevah, ki da so nacionalnega pomena, ne bi smelo biti, glede človekovih pravic in svoboščin pa je razcepljen in bi včasih dopustil ugodnejši trenutek, ko bodo državljani postali “pripravljeni na novosti”.
Že spet gre za otroke!
Če odmislim patetiko, s katero Cerar imitira Primca in v referendumski pobudi odkriva celo nevarnost za naše otroke, ki ne bodo zmogli brez Drugega tira, nas zbode v oči predvsem primerjava med pravniško hermenevtiko referenduma glede na stališče “prej” in “potem”.
Premier nima težav z referendumom, ko predava pravo ali piše knjige o demokraciji za otroke. V primeru svojega političnega delovanja pa ugotavlja, da referendumov “ne sme biti”.
Za razliko od Drugega tira je Cerar je še dve leti nazaj paradoksalno dopuščal referendum o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Referendum v sferi človekovih pravic je bil zanj smiselna, legitimna možnost, pogojena z vrednotnim stanjem družbe, z njeno “pripravljenostjo sprejeti novosti”.
Takole je takrat rekel:
“Prav je, da vsakdo zagovarja svoje vrednote, da iščemo skupne poti, kjer se lahko stikamo. Če včasih družba še ni pripravljena sprejeti novosti, jih bo pač zavrnila, morda na referendumu, a v SMC verjamemo, da je zdaj trenutek, da podpremo to usmeritev.”
Stranka SMC je na koncu sicer podprla pravice LGBT skupnosti. Vendar se še spomnimo, da je nekaj mesecev pred referendumom močno nihala glede te odločitve.
V razmiku dveh let sta to kar dve sumljivo radikalni Cerarjevi stališči: referendumov o gospodarskih zadevah, ki so po njegovem nacionalnega pomena, ne bi smelo biti, glede človekovih pravic in svoboščin pa je razcepljen in bi včasih dopustil ugodnejši trenutek, ko bodo državljani postali “pripravljeni na novosti”.
Argument politizacije
“Stal bom na čelu tistih, ki se bodo do konca borili za Drugi tir!”
Patetika vztrajnosti, s katero nam Cerar zagotavlja, da se bo za Drugi tir boril do konca, se ponavlja tudi v primeru projekta Magna.
V javnosti so se izoblikovale tri razlage, kako je Cerarjevi Vladi sploh uspelo privabiti Magno v Slovenijo.
Nekateri menijo, da zaradi neverjetnih finančnih in zakonskih ugodnosti, ki jih je Vlada ponudila Magni Steyr. Drugi navajajo cenejšo delovno silo in prihranke, ki bodo upravičili selitev lakirnice na 75 kilometrov oddaljeno lokacijo v drugi državi. Tretji morebitni argument pa se skriva v nekaterih izračunih vplivov na okolje, predvsem emisij rakotvornih in drugih nevarnih snovi v zrak, ki ne jamčijo uporabe najsodobnejših in najbolj čistih tehnologij.
Zgodbama o Drugem tiru in Magni Steyr je skupna politizacija. V prvem primeru je Vlada dezavuirala institut referenduma, v drugem pa ji je uspelo sprejeti poseben zakon, Lex Magna. Ta spet temelji na prepričanju o izjemnosti tega projekta, zaradi katerega lahko tuje podjetje pri nas začne graditi celo brez pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja.
Politics as usual
Če upoštevamo, da je projekt takšna politična prioriteta Vlade, da je ta celo pripravljena razlastniniti kmete, ki se upirajo prodaji svojih najboljših kmetijskih zemljišč — čeprav je lastninska pravica kot temeljna človekova pravica zajamčena v Ustavi —, je neverjetno, da se tudi v projektu Magna pojavljajo očitki o političnih nasprotnikih, ki želijo projekt onemogočiti.
Čeprav nihče ne dvomi, da za Kovačičevim zbiranjem podpisov za razpis referenduma verjetno res stoji SDS z Janezom Janšo, pa argument politizacije ne samo da ni točen, temveč je tudi sprevržen.
Prvič, it’s politics, stupid. In drugič, nihče ne more reči, da je dr. Jože P. Damijan s civilno iniciativo Svet za civilni nadzor nad projektom Drugi tir v parlament vložil alternativni zakon zato, ker politično nasprotuje tistim, ki rušijo Vlado.
No, ta tega zakonskega predloga ni upoštevala. Omenjena iniciativa Kovačičev referendum podpira.
Podobno velja za Magno. Očitki, da gre za politično nasprotovanje projektu, so na trenutke že bizarni. Jorg Hodalič, direktor podjetja E-net okolje, ki je za projekt pripravilo poročilo o vplivih na okolje, je med drugim dejal (in nenehno ponavlja), da se “varstvo okolja zlorablja v politične namene, saj so postopki zapleteni, obvezne so javne razgrnitve, stranski udeleženci”.
V včerajšnjem Dnevniku je Hodalič znova ponovil obtožbe na račun številnih iniciativ lokalne skupnosti v bližini predvidene lokacije ob mariborskem letališču: “Varstvo okolja se vedno zlorablja v politične namene.”
Sklep
Cerarjeva politika se po retoriki in dejanjih na trenutke zdi vedno bolj avtokratska. Ko ne gre drugače, izsiljuje, licitira sovražnike in išče politične zarote. Ko se je treba dobrikati, ponuja bogate subvencije tujim zasebnim firmam. Zanje čez noč sprejema posebne zakone, da bi jim ugodil. Vedno bolj se zdi, da na škodo okolja in vseh državljanov.
A poglavitna poanta je drugje. Predsednik Vlade se je s svojo stranko začel oddaljevati od temeljnih demokratičnih postulatov, s tem pa nujno od spoštovanja volje ljudi.
Če upoštevamo njegov vehementni dvom v referendum, grožnje z razlastninjenjem, Lex Magna in načine, kako pod krinko nujnosti izigrati siceršnje upravne postopke, in če k temu prištejemo še druge pomisleke o varovanju okolja in skrbi za zaposlene v tujem podjetju — za katere ni jamstev, da bodo res slovenski državljani —, je odvračanje od ljudstva lahko dober razlog za zaskrbljenost.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 18. maja 2017, pod naslovom Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.