Thompson je namišljen problem: Tako ti je mala moja kad gnjavi Slovenac…
Ogorčenje zaradi Thompsonovega koncerta v Mariboru to soboto in pozivi, da bi ga bilo treba zaradi domnevnega razpihovanja mednacionalnega sovraštva prepovedati, se mi zdi pretirano dušebrižništvo levih lepih duš, ki ne vidijo dlje kot do Jasenovca.
Kolikor sem tu in tam sploh slišal glasbo tega Marka Perkovića, gre za hrvaški Blut-und-Boden pop, ki na debelo izkorišča to njihovo outsiderjem nevzdržno ali vsaj nerazumljivo nacionalno/nacionalistično patetiko.
In če prav razumem te najbolj sporne, bojevite Thompsonove komade, gre za nekakšne bodrilne, proti sovražniku naperjene vojaške poskočnice, prearanžirane v hreščeč, zadirčen psevdorock v akustični školjki rdeče-belih šahovnic in pripadajočega naroda, družine, pobožnjakarstva — in seveda domovinskog rata kot osrednjega hrvaškega državotvornega mita.
Perković je glasbena verzija hrvaške posttravmatske stresne motnje (PTSD). Zato se Slovenci po mojem nimamo kaj v to vtikati.
Vužgi, vužgi ga, Blaž!
Moje ločeno mnenje o tem namišljenem problemu, ki so si ga Slovenci po nepotrebnem naprtili na svoja intelektualna, zgodovinsko, politično in popkulturno ne preveč razvita ramena, izvira iz mojega totalnega nezanimanja za hrvaško zabavno glasbo. Že od nekdaj.
Meni so vsi hrvaški pevci enako brez veze že od Džoja Maračića Makija in Miša Kovača pa do Danijele in Severine. Zadnji hrvaški zabavnoglasbeni komad, ki sem ga rad slišal, je bil Vužgi, vužgi ga, Blaž od Viceta Vukova — pa še njega so med tako imenovano hrvaško pomladjo leta 1972 obtožili nacionalizma.
Da ne bo pomote: ne govorim o dobrih, starih hrvaških bendih in izvajalcih drugih žanrov, kakršni so (bili) Drago Mlinarec, Boško Petrović, Jimmy Stanić, Azra, Haustor, Prljavo kazalište, Film itd. itd.
No, Parni valjak mi grejo tudi na živce, čeprav so bili še kot mlečnozobi heavy metalci predskupina Buldožerjem na mojem prvem koncertu v življenju leta 1976. In to v sosednji dvorani od tiste, kjer bo v soboto nastopil Marko Perković.
SLO prohibicionizem in HR patriotizem
Slovenski glasbeno-politični prohibicionisti se ne zavedajo, da je Thompsonov problem problem dvoumnega hrvaškega patriotizma, razpetega med krivdo in grehe ustaštva in novejših zločinov v postjugoslovanski vojni, in med legitimna, normalna, zaradi mene lahko celo plemenita samoohranitvena domovinska čustva in pravico do obrambe, samobitnosti in identitete.
Perkovića lahko razumem, da je kot pripadnik Zbora narodne garde — in pozneje enote, ki je med operacijo Oluja osvobodila Knin — hotel na učinkovit, četudi za mirnodobske in glasbeno bolj kultivirane pojme neroden način prispevati k morali vojske in naroda, ki jima je pripadal.
Thompsonov koncert je manifestacija ustaštva samo v primeru, če pristanemo na to, da si Hrvati kar povprek zaslužijo, da jih zmerjamo z ustaši, ker so njihovi predniki zagrešili pod tem praporom določene (dokazane) zločine. In če pristanemo na to, da je ljudi z ortodoksnimi in/ali represivnimi stališči dovoljeno metaforično zmerjati s fašisti.
Perković in Krkovič
Nočem ga zagovarjati. Hočem samo povedati, da je njegova glasba stvar, ki je ne morem in nočem razumeti. Ne glasbeno, ne državljansko, ne sočloveško. Noben Slovenec — no, razen morda Toneta Krkoviča — tega ne more res razumeti.
Slovenski problem s Perkovićem je v tem, da se naši varuhi družbene morale — mislim, eni varuhi, ker obstajajo še tisti drugi — sklicujejo na evropsko liberalno izročilo ničelne tolerance do nacionalizma (in zagovarjanja vojnih zločinov) in se pri tem delajo, da jim je vse jasno.
Pa jim ni. Ni jim jasna ta hrvaška travma, da je hrvaški patriotizem že tako ali tako vedno samo za korak oddaljen od nacionalizma, sam nacionalizem pa vedno samo za korak od ustaštva. Tako pač je, ker Hrvati niso predelali in absolvirali mračnih, potlačenih plati svoje polpretekle in novejše zgodovine.
Domačijska senzibilnost
Perković je po mojem spontano in preračunljivo obenem izkoristil po vojni potencirano domačijsko senzibilnost svojih sonarodnjakov, naveličanih večnega zatiranja eksplicitnega izražanja hrvaškega patriotizma. Očitno si tudi ni pomišljal provocirati z za-dom-spremni asociacijami na ustaštvo.
To je seveda neokusno kot Thompsonova glasba sama že brez teh sumljivih konotacij in za marsikoga tudi nesprejemljivo.
Ampak kdo hudiča so Slovenci, da se čutijo dolžne pozivati k prepovedi koncerta tujega izvajalca, ki se jim zdi bolj kontroverzen kot v resnici je?
In kdo hudiča so Avstrijci ali Švicarji? Da so Thompsona prepovedali v drugih, domnevno bolj demokratičnih državah od Slovenije, se mi ne zdi prepričljiv argument za prepoved.
Moralno in pravičniško
Dejstvo je tudi, da že mnogi Hrvati in kaj šele premnogi Slovenci poslušajo Thompsonovo glasbo — pa ne samo Thompsonovo — veliko bolj neobremenjeno oz. brez ideološkega naboja, ki ga nedvomno ima. Nižje ko se spuščamo po glasbeni lestvici žanrov in izvajalcev, manj ideološkega naboja percipiramo. Tudi če obstaja.
Varuhi javne morale pa tej publiki očitajo, da si zatiskajo oči in ušesa pred ustaštvom. To je hudo pretiran očitek.
Thompsonov koncert je manifestacija ustaštva samo v primeru, če pristanemo na to, da si Hrvati kar povprek zaslužijo, da jih zmerjamo z ustaši, ker so njihovi predniki zagrešili pod tem praporom določene (dokazane) zločine.
Thompsonov koncert je manifestacija ustaštva samo v primeru, če pristanemo na to, da je ljudi z ortodoksnimi in/ali represivnimi stališči dovoljeno metaforično zmerjati s fašisti.
Gre za pavšalizacijo, ki spregleduje dejstvo, da je hrvaški patriotizem zaradi zgodovinskih dejstev še prelahko identificirati in enačiti z ustaštvom.
Ogorčenje nad Thompsonovim koncertom se mi zdi tipično slovensko. Obstajajo še mnogi drugi načini, da preslišiš neko brezvezno glasbo, ki ti nič ne pomeni, kot da hodiš naokrog in pozivaš k prepovedi koncerta. Celo k prepovedi, ne samo k bojkotu!
No, saj razumem. Izpadeš blazno moralen in pravičniški.
Ali je vredno?
Če mene vprašate, bi prej kot Thompsonov koncert prepovedal prodajo cedejev z glasbo hrvaških estradnih izvajalcev na slovenskih poštah — ali recimo nastopanje Thompsonove bivše žene na uradnih, od ljubljanskega lorda majorja požegnanih novoletnih prireditvah. (Res pa je, da z njo že nekaj časa ne teži več.)
Ta glasbena scena po mojem naredi več škode kot pa koncert domnevnega ustaša s hripavim glasom. Če Slovencev ne bi na vsakem vogalu futrali s to štanco, sobotni Thompsonov koncert v Mariboru še zdaleč ne bi bil razprodan. In če ne bi bil razprodan, se za problem domnevnega glasbenega razpihovanja mednacionalne mržnje sploh ne bi nihče zmenil. Ker ne bi bilo vredno.
Pravzaprav že zdaj ni vredno.