YOLO and then you die: Maturanti razmišljajo o samomoru (ampak ne zares)

10.5.2017 / 06:10 4 komentarji
Zgroženost nad temo maturitetnega eseja o samomoru je nezaupnica mladim in mladosti. Naslov pa je seveda res neprimeren.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Rad bi dodal nekaj relativističnih pripomb o tej domnevno sporni temi in naslovu letošnjega maturitetnega eseja Samomor kot izhod iz kolesja sistema.

Po eni strani je iz rutinske (in nadležne) pedagoške in literarnozgodovinske muhe nastal družbeni in medijski slon v trgovini s porcelanom.

Za začetek sem prepričan, da se ni treba celi Sloveniji ukvarjati s temo in naslovom maturitetnega eseja iz slovenščine. Ker razen pedagogov in literarnih zgodovinarjev za to nismo kvalificirani.

In če se že ukvarjamo, potem vsaj ni treba opletati z izjavami v stilu: “Ko človek misli, da ni bolj norih in radikalnih ljudi kot so politiki izrojene levice ter homo-lezbični-bi-trans-queer seksualni aktivisti, se najdejo ti slavisti Državne komisije za [splošno] maturo!”

To ni citat s Facebooka, to je iz medija! No, kao medija.

Ločeno mnenje

Sam se kot komparativist po izobrazbi čutim kompetentnega prijaviti k debati. Z ločenim mnenjem, seveda.

Po eni strani je dejstvo, da v zakladnici slovenske in svetovne literature verjetno obstajajo boljši romani od Bartolovega Alamuta in Huxleyjevega Krasnega novega sveta — boljši seveda v smislu primernejših za maturitetni esej in primernejših v tem smislu, kaj hoče šolski sistem dati maturantom razmišljati.

Seveda pa nočem reči, da je s tema dvema romanoma kaj narobe v pedagoškem smislu.

Me pa vseeno zanima nekaj. Tako Bartol kot Huxley sta že bila maturitetno čtivo za esej. V Državni komisiji za splošno maturo (DKSM) so gotovo načitani ljudje, tako da ne vem, zakaj ponavljajo predpisano literaturo. Morda zato, ker sta Alamut in Krasni novi svet bolj všečno čtivo kot recimo Flaubertova Skušnjava svetega Antona in Jančarjev Galjot?

Ni pa seveda nič manj res, da je vsako dobro knjigo vredno prebrati in o njej pisati in razmišljati. Ne samo leposlovno in ne samo romane. Še posebej to velja za maturante.

Nezaupnica mladim, mladosti, literaturi

Zgroženost nad letošnjo temo eseja je posledica tega, da odrasli otroke zavijajo v vato. To vključuje tudi tiste na pragu odraslosti in odvračanje od razmišljanja o hudih in težkih stvareh.

Predpostavljati, da za devetnajstletnike ni dobro, če pišejo esej o samomoru, je nezaupnica mladim. Še več! To je nezaupnica mladosti sami!

Očitana neprimernost eseja o samomoru pa tudi nezaupnica literaturi kot fikciji, ki nas lahko kaj nauči o resničnem življenju.

Endlösung

Po drugi strani pa dam prav glede naslova dr. Saški Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), nacionalni predstavnici pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora (IASP), ki je v ponedeljkovih Odmevih rekla, da je “pri komuniciranju o samomoru […] najpomembnejše pravilo, da samomora nikoli ne smemo izpostavljat, prikazovat kot možno rešitev določenega problema” (14:11–26:34).

Naslov maturitetnega eseja ni “izvrsten”, kot je pripomnil dr. Igor Saksida v taistih Odmevih. Naslov Samomor kot izhod iz kolesja sistema je zanič. No, zgrešen. Vreden je tipičnega slovenskega medija oz. urednika in novinarja, ki ne razmišlja o komunikacijskih implikacijah in konsekvencah naslovov.

Naslov je slogan, reklama

Naslovov ne razumemo tako dobesedno kot običajnih besed in stavkov. Jih niti ne moremo. Naslov ni samo povzetek vsebine oz. vaba in vabilo, ampak je v bistvu slogan za reklamiranje vsebine, sporočila teksta (tudi če gre za poročilo) ali avtorjeve ideje — ali v tem primeru ideje tistega, ki je predlagal oz. predpisal temo.

Državna komisija za splošno maturo se je nerodno izrazila. Izrazila se je kot nespreten novinar ali urednik, ki poročilo o tem, kaj je nekdo rekel, na koncu nevede zapakira v tak headline, da izpade, kot da on sam tako misli, ne pa tisti, o katerem poroča. Jezikovna skrivnost naslovov je namreč, da tendirajo k temu, da jih razumemo kot izjavo avtorja (ali sugeratorja kot DKSM). Pa če je še tako abstrakten.

Izhod, ja. Danes smo vsi uporniki, ne. Mladina pa še posebej. Rebel. Bad. YOLO. To je to. Moraš biti precej lahkomiseln (ali polpismen), da to kontekstualiziraš s samomorom. — [Ilustracija: Xedramon/DevianArt]

Sugestije in implikacije naslovov

Naslovi so nevarno sugestivni in implikativni. Še posebej v pisnega izražanja neveščih rokah. Roškarjeva ima prav, ko DKSM očita — tudi črno na belem —, da naslov eseja implicira, da je samomor neke vrste izhod.

In ne samo implicira, temveč pravzaprav afirmativno sugerira. Seveda vsi vemo, da samomor ni rešitev. Ampak to iz tega naslova ni razvidno. Ravno nasprotno! Naslov sugerira, da samomor je izhod. Zato pa so se vsi spotaknili ob njega.

Naslov je še posebej sporen zato, ker je postavljen v kontekst “kolesja sistema” (kar je slavistov nevreden kliše, BTW).

“Kolesje sistema” je izraz z negativno konotacijo, ki implicira željo po uporu ali izstopu. Asociacija na “kolesje sistema” je to, da je treba iz njega pobegniti, izstopiti, oditi.

Izhod, ja. Danes smo vsi uporniki, ne. Mladina pa še posebej. Rebel. Bad. YOLO. To je to. Moraš biti precej lahkomiseln (ali polpismen), da to kontekstualiziraš s samomorom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE